Številke ne lažejo, nov format Lige prvakov je zadetek v polno!

S precejšnjo skepso je ne le velik del slovenske javnosti, ampak tudi evropske, svetovne, če želite, spremljal uvedbo novega formata Lige prvakov, Lige Evropa in Konferenčne lige. Ljudje se na spremembe, še posebej če nismo prepričani, kaj točno prinašajo, praviloma odzovemo zadržano. Osredotočimo se na Ligo prvakov. Nekako nas je večina ponotranjila tako imenovan skupinski del, v katerem so bili v posamezni skupini štirje klubi, v osmino finala pa sta napredovala dva. A dejstvo je, da je ta format postal precej predvidljiv, derbijev med najmočnejšimi moštvi je bilo malo, pred zadnjima dvema krogoma pa je bilo pogosto več ali manj odločeno že vse.

Pisalo se je leto 2018, Aleksander Čeferin je bil šele drugo leto predsednik UEFA, ko je s sodelavci že sprožil postopek za preobrazbo sistema. Naloga je bila med drugim zaupana Tobiasu Hedtstücku, zdaj vodji klubskih tekmovanj (Chief of Club Competitions), in Stephaneu Anselmu, zdaj vodji strateškega razvoja tekmovanj (Head of Competitions Strategic Development). Prav slednja sta slovenskim novinarjem včeraj pojasnjevala, kaj vse je bilo potrebno za dosego cilja, in sicer tekmovanje narediti še bolj razburljivo, nepredvidljivo, dati veljavo vsaki tekmi, vsakemu golu.

S to sezono je šel skupinski del v pozabo, vseh 36 klubov, prej jih je bilo 32, je v eni ligi. Moštva so le na žrebu, ki je zdaj računalniški (način s kroglicami bi trajal predolgo), razdeljena v štiri jakostne skupine. V rednem delu vsak klub odigra dve tekmi več, vsak se pomeri s po dvema iz vsake jakostne skupine. Kaj se je s tem pridobilo?

Dobili smo več spopadov med evropskimi velikani. V ligaškem delu te sezone, vse ste lahko gledali na Kanalu A, smo na primer spremljali ponovitev finala Lige prvakov iz leta 2020 med Bayernom in PSG-jem, iz leta 2022 med Liverpoolom in madridskim Realom, iz leta 2023 med Manchester Cityjem in milanskim Interjem, tudi ponovitev lanskega, med madridskim Realom in dortmundsko Borussio. To prej ni bilo možno, vsaj ne v takšnem obsegu. Pridobili so tudi manjši klubi, ki zdaj osvajajo več točk. Natančneje v povprečju na tekmo kar 43 % več, saj se merijo tudi z moštvi iz iste jakostne skupine. Razlika v osvojenih točkah med najmanjšimi in največjimi klubi se je tako močno zmanjšala.

Že proti koncu ligaškega dela, še posebej pa v zadnjem krogu, smo spoznali, da še bolj kot kadarkoli prej šteje prav vsak gol, prav vsaka točka. Bolje rečeno tri točke. Število izenačenih izidov je padlo za 7,29 %. Špekulacij ni več, preveč je spremenljivk, da bi se lahko zanašal na izide na drugih tekmah. Klubi so v odločilnem krogu v razmaku le nekaj minut lahko zanihali za kar nekaj mest.

Kakšni so odzivi? Večina moštev, zagotavljajo pri UEFA, je zelo zadovoljnih. Negativne kritike so predvsem, po mnenju nekaterih klubov, na račun prevelikega števila tekem. A rezerve gre tu verjetno iskati predvsem v domačih tekmovanjih. V povprečju je na stadionih 5,1 % več gledalcev kot v minuli sezoni, precej se je, kar se tiče tem povezanih z Ligo prvakov, povišal promet na družbenih omrežjih, tudi gledanost prenosov je v primerjavi s skupinskim delom minule sezone neprimerljivo višja.

Vse torej kaže, da je šlo za zadetek v polno, pa smo se z izločilnimi boji začeli šele dobro ogrevati. 8. in 9. aprila se nadaljujejo, prenašali bomo spopad med Arsenalom in Realom ter med Barcelono in dortmundsko Borussio. Veste, kaj namigujejo stavnice? Da bomo v finalu 31. maja v Münchnu spremljali obračun med belim baletom in Barco – to bi bil prvi El Clasico v zgodovini finalov najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, morebitna češnja na torti uspešno prenovljenega formata.