Srb po petih letih v Klaksviku: Vse je počasneje in podrejeno družini

Pot iz majhnega mesteca sredi otočja na pol poti med Islandijo in Norveško se je za Denija Pavlovića ter njegove soigralce začela v torek ob šestih zjutraj. Ker si majhen klub ni mogel privoščiti zasebnega leta, so nogometaši Klaksvika v Ljubljani po dveh postankih v Københavnu in Frankfurtu pristali ob desetih zvečer.

"Upam, da bom po pogovoru (z vami) imel malo časa, da spim. Potem gremo ob petih že na trening, ampak tako pač je," je vdan v usodo dejal Deni Pavlović. Življenje nogometašev, ki se z mnogo bogatejšimi klubi prvič v zgodovini Ferskih otokov borijo v skupinskem delu evropskih tekmovanj, nikakor ni preprosto. Pred mojim pogovorom s Pavlovićem se je novinar Jan Lukač usedel s kapetanom Olimpijinih nasprotnikov Jakupom Andreasenom. 25-letnik je pričaral zgodbo mlade družine, v kateri oče dopoldne marljivo opravlja delo električarja, popoldne pa na zelenicah živi svoje sanje. Pavlović, ki na Ferskih otokih živi s partnerico, ki je zdaj zaposlena v lokalni bolnišnici, doda, da se praktično vsi njegovi soigralci po popoldanskem treningu odpravijo nazaj domov, v družinsko idilo. "Tam se nič ne dogaja," mirno zagotovi. 

"Sem profesionalni nogometaš. Veliko mojih soigralcev ni, ampak jaz sem. Dnevi so malo daljši kot po navadi. Je manjše mesto. Zjutraj v glavnem treniram sam. Imam vse pogoje, ki so potrebni za napredovanje nogometaša. To je trenutno najpomembnejše," pravi Beograjčan, ki ob ugasnjeni kameri prizna, da ga je slovito beograjsko nočno življenje v mladosti mogoče prepogosto povedlo na "kriva pota". Ravnovesje v življenju in očitno prepotreben mir je našel na najbolj nepričakovanem mestu na svetu. Kako je pristal tam?

"Tja sem prišel leta 2018. Igralec iz Srbije Semir Hađibulić je v tem času igral za Klaksvik. V sodelovanju z njim in nekdanjim trenerjem Mikkjalom (Thomassenom) sem se odločil, da grem na preizkušnjo. Odšel sem tja, oni so bili zadovoljni in načrt je bil, da ostanem leto dni. Leto za letom se je klub razvijal v smer, ki je po mojem mnenju pravilna, in tako sem leto za letom ostajal. Vsako leto smo imeli malo po malo vse večje in večje uspehe. Že peto leto sem tu, zadovoljen sem. Seveda imam kot vsak športnik miselnost, da je vedno lahko boljše, ampak za zdaj rezultati govorijo več od besed," je pot iz Beograda do Klaksvika opisal skromni Srb. 

A manjka ključen podatek. Njegov oče Zoran Pavlović je bil uspešen nogometaš v bivši Jugoslaviji, ki je proti koncu svoje kariere sprejel podoben izziv in dve sezoni odigral v ferskem klubu TB Tvøroyri. Pozneje je bil dvakrat tudi trener omenjenega moštva. Deni je prvič na Ferskih otokih pristal pri petih letih starosti, a pravi, da se tistega časa ne spomni dobro. Po petih letih in številnih neprijetnih izkušnjah v srbskem nogometu, ki mu vladajo sebični interesi vodilnih mož "iz ozadja", je svoj notranji mir našel ob hladnem severnem morju. 

"Prvo leto sem bil malo bolj temperamenten, ampak z leti sem se ob njih naučil biti še bolj miren in stabilen. Oni imajo popolnoma drugačno mentaliteto od nas. Pri njih se živi popolnoma drugače. Vse je v glavnem podrejeno družini in je počasnejše. Pri nas gre dan mimo v sekundi in vse je drugače. Zakaj ne? Zdaj imam malo njihovega, malo našega, nekakšna mešanica. Mogoče je tako najboljše," o spremembi, ki je velik razlog za njegovo vztrajanje, doda branilec, ki je svojo kariero začel pri Crveni zvezdi.

Mir in tišina ta bila še mirnejša in tišja v času pandemije, ki ni prizanesla nikomur. "Res je bilo katastrofalno. Iskreno ni bilo nič zanimivega (za početi). Sezona se je prestavila za dva meseca. Kar se tiče nogometa, smo tisto leto imeli srečo, da smo (v kvalifikacijah za Ligo prvakov) napredovali proti Slovanu iz Bratislave, ki je zdaj z nami v skupini. Njih smo premagali, ker so bili nekateri (njihovi) igralci okuženi s covidom. Še dandanes govorijo o tem," je zanimivost iz covidnih časov podelil Pavlović.

Provokativno ga vprašam, ali pozna vsakega navijača v mestu. "Da, vsakega. Vsak je sosed," se nasmeji in doda: "Z njihove strani dobivamo res neverjetno spoštovanje. O tem res ne morem reči nič slabega. Ljudje so nam res pokazali ogromno količino spoštovanja. Zato mi je res lepo. Upam, da jim na nek način to vračamo. Upam, da so zaradi tega ponosni. Zato čutim zadoščenje." 

Pri temi hrane pa na površje znova privre temperamenten Srb, ki v eno stvar ne dvomi: "Naša (srbska hrana) je najboljša, to lahko povem. (Ferska) je čudna na poseben način. Imajo eno najkakovostnejših rib na svetu. Kolikor sem vsaj jaz razumel. Nisem ravno nek strokovnjak, ampak kot vsak športnik imam rad hrano. Všeč so mi posebne specialitete z ribami. To je res fantastično. Kljub temu se nobena hrana na svetu ne more primerjati z našo. To mi res manjka, ampak kdaj pridem sem in si privoščim."

Končno se posvetiva razlogu za njegovo dolgo pot iz meglenega in hladnega Klaksvika v megleno in hladno Ljubljano: "Olimpija je zelo dobro moštvo. Mogoče se trenutno ne znajdejo, saj se ekipa ni uigrala, ampak vsi vemo, kdo je Olimpija in kako velik klub je v Sloveniji. Mislim, da bodo prvih 10, 20 minut nastopili močno in nas napadli. Če se upremo prvim napadom, mislim, da se lahko zgodi marsikaj. Pustimo to za jutri (četrtek), da vidimo, kaj bo. Lahko le rečem, da smo pripravljeni in se ne bojimo." Tako kot se on ni bal velikega izziva na malih otokih sredi ničesar ...