Trava je pri sosedu res bolj zelena

Prioritete

V zadnjem času se ob nenormalnih uspehih kockastih ne moremo načuditi, kako našim južnim sosedom uspevajo rezultati, ki se jih po razpadu nekdanje skupne države ni nadejala nobena od bivših skupnih republik, kljub temu, da je Jugoslavija na vsakem velikem tekmovanju sodila vsaj v širši krog favoritov za prva tri mesta, če ne kar za naslov bodisi evropskega bodisi svetovnega prvaka. No, Hrvati so že leta 1998 pokazali in dokazali, da je ob dobrem in sistematskem delu možno prav vse, čeprav je resničnost ta, da je bila bronasta medalja na mundialu v Franciji plod jugoslovanske šole nogometa, povsem drugačna je zgodba pri uspehih iz Rusije in Katarja. Pri tej iztočnici je vsekakor potrebno pogledati tudi identiteto naroda. Hrvaška je nogometna država, kljub temu, da se v tamkajšnjem nogometu nista vedno cedila med in mleko. 

Istočasno so se dogajali uspehi v košarki, rokometu, vaterpolu, z družino Kostelić nenazadnje tudi v Slovencem tako ljubem alpskem smučanju, a nihče nikoli ni mogel zasenčiti uspeha nogometašev, kar je absolutni minimum, da lahko tako majhna država v družbi 210 preostalih držav članic Fife že drugič zapored kroji sam svetovni vrh. Prepričan sem, da bi tudi mi številne uspehe v globalno gledano majhnih športih zamenjali za kakšen odmeven dosežek na evropskih in svetovnih nogometnih zelenicah. Razlika se kaže tudi pri vložku, saj so vsote, namenjene nogometu, pri nas neprimerno nižje v primerjavi s tistimi, ki jih klubi, manjše zveze in tudi lokalne oblasti prejmejo za razvoj najpomembnejše postranske stvari na svetu. Samo za primerjavo, vsak slovenski prvoligaš na račun televizijskih pravic prejme približno 20 odstotkov denarja, ki ga z naslova imetnika pravic prejme vsak hrvaški prvoligaš, razlog za to pa tiči pri naslednji ključni točki.

Državno prvenstvo

Največja razlika je najbrž pri elitnem razredu klubskega nogometa. Še nekaj mesecev nazaj so bili prenekateri ljubitelji nogometa v Sloveniji prepričani, da sta slovenska in hrvaška prva liga praktično na enakem nivoju, da morda malce odstopa zagrebški Dinamo, pa še to ne pretirano. Ta trditev ne bi mogla biti dlje od resnice.  Gledanost HNL je veliko večja, o denarju, ki jih klubi prejmejo od lastnikov televizijskih pravic, smo že govorili, tudi obisk na tekmah je krepko višji in ne govorim o številkah, ki zaradi večjega števila prebivalstva ne bi bile realne, pač pa o odstotkih, ki so bolj relevantni. Dinamo Zagreb je ob Crveni zvezdi, ki se je v zadnjih sezonah začela vračati na slavna pota svoje preteklosti, vodilni klub v regiji. Z zasedbo iz hrvaške prestolnice se je v času igranja Lige prvakov lahko primerjal Zahovićev Maribor, zdaj pa 'plavim' noben slovenski klub ne bi mogel konkurirati. 

Dinamo je redni udeleženec evropskih tekmovanj, kjer je letos ugnal tudi londonski Chelsea. O primerjavi Celja, Mure in Kopra s Hajdukom, Rijeko in Osijekom raje ne bomo govorili, saj je to finančno, infrastrukturno in konec koncev z vidika navijaške pripadnosti malce nespoštljivo do hrvaških predstavnikov. Tu je še stabilna Lokomotiva iz Zagreba, pa tudi Slaven Belupo iz Koprivnice. V kolikor bi povprečni poznavalec našega prvoligaškega nogometa želel kogar koli prepričati o izenačenosti obeh tekmovanj, je treba pogledati zadetek ognjenih za izenačenje proti Braziliji: asistenco Mislava Oršića (izkušnje je nekoč nabiral v Celju) in zadetek Bruna Petkovića (vrsto let se je selil po Italiji). Oba nogometaša sta člana zagrebškega Dinama. Igralec tekme je bil vratar Dominik Livaković. 

Si drznete uganiti, čigave barve brani? Naj vam namignem, da njegov delodajalec domuje na stadionu Maksimir. Znal bi se zgoraj izmišljeni povprečni poznavalec slovenske prve lige obregniti ob dejstvo, da so 23-kratni hrvaški prvaki svetla izjema, a zadetek je na tem svetovnem prvenstvu dosegel tudi splitski nogometni bog Marko Livaja, zaradi katerega je še bolj goreče z reprezentanco tudi Dalmacija. 29-letnik je seveda član Hajduka in ni nepomemben člen čete Zlatka Dalića, v kateri je šest nogometašev, ki si kruh še vedno služijo v hrvaškem prvenstvu. Večina, da ne rečem kar vsi nogometaši v tej izbrani vrsti, pa je šla skozi enega izmed številnih uspešnih mladinskih pogonov južno od Kolpe. Največ se jih je nogometno izobrazilo v šoli Dinama. Eden pomembnejših dejavnikov je tudi infrastruktura, pri čemer je Hrvaška zaenkrat dejansko še primerljiva s Slovenijo, a tako ne bo ostalo dolgo. Uradno je, da bo sramota nogometa v hrvaški prestolnici, ki se imenuje Maksimir, prenovljena. 

Osijek dobiva enega najmodernejših objektov v tem delu Evrope, v Sloveniji pa se licenca podeljuje tudi klubom, ki do pred kratkim še niso imeli razsvetljave oziroma je nimajo še danes, kljub temu, da to NZS od prvoligašev zahteva. V Sežani so reflektorje začeli postavljati pred nekaj meseci, pa je klub v prvi ligi že od leta 2019. Bravo svojih na stadionu ŽAK še nima. Lahko bi se ozrli tudi na kakovost travnate podlage na večini naših stadionov. Drenaža je marsikje takšna, da za normalne pogoje ne sme deževati dlje kot eno uro, žalostna pa je bila tudi slika s sobotne tekme Bravo - Koper, ko sta se kluba udarila na razriti stoženski igralni podlagi. Nasploh pa se po naših igriščih podi vse več hrvaških nogometašev, ki niso dovolj dobri, da bi igrali na najvišji ravni nogometa v svoji domovini. Državno prvenstvo je tekmovanje, kjer bi morali bodoči slovenski reprezentanti začenjati svojo profesionalno pot. Idealen primer leži nedaleč stran.

Mladinski pogon

Za konec pa pojdimo na začetek. Vsak mladi nogometaš svoje prve resne korake naredi v lokalni nogometni šoli. Še nedolgo nazaj smo se lahko pri nas ponašali z vsaj eno spoštovanja vredno mladinsko šolo. Domžale so bile leta 2013 s fanti, rojenimi leta 1998, tretje na največjem turnirju za mlade ekipe na svetu Nike Premier cup z zaključkom v Manchestru. Če bi naštel vse fante, ki so tedaj branili barve Domžal, bi večina slovenskih ljubiteljev nogometa najbrž prepoznala le Jana Mlakarja. Naj vas znova izzovem, da ugotovite, kdo je tedaj osvojil naslov najboljše ekipe na svetu v generaciji, ki danes praviloma šteje 24 let. Odgovor je kakopak Dinamo Zagreb, ki je na Old Traffordu v finalu, po podaljšku ugnal AC Milan. 

Kariero na spodobnem nivoju so iz tiste zasedbe 'plavih' naredili vratar Adrian Šemper, branilec Vinko Soldo in zlasti Josip Brekalo, ki igra za Wolfsburg, ter bočni branilec aktualne hrvaške reprezentance Borna Sosa, ki je član Stuttgarta. V deželi na sončni strani Alp so mladinski pogoni podhranjeni na več ravneh. Celje, ki se baha z denarjem vlagateljev, je v knežje mesto pripeljalo vse, kar naj bi štelo v kadetskem in mladinskem nogometu. Sam ne pomnim nogometaša, rojenega v Celju, ki bi na stadionu Z'Dežele debitiral v domačem dresu, v zadnjih nekaj letih na skupni lestvici pa je celjski ali pa kar vseslovenski podmladek na drugem mestu. Tako je nekoč deloval Maribor, trudijo se tudi pri Muri, Olimpiji in Kopru, še najbolje gre pri tem vidiku ljubljanskemu Bravu, a na mednarodnem prizorišču je prej omenjeni dosežek Domžal še nedotaknjen. 

Tudi pri rumeni družini, pri kateri klub bazira na proizvajanju lastnih nogometašev, ni vse tako, kot je bilo še pred malce manj kot desetletjem. Kako je pri naših južnih sosedih? Od prve postave reprezentance s tekme proti Braziliji v četrtfinalu je Dinamo Zagreb pomembno odskočno desko predstavljal pri teh nogometaših: Dominiku Livakoviću (še vedno član Dinama),  Jošku Gvardiolu, Dejanu Lovrenu, Borni Sosu, Marcelu Brozoviću, Mateu Kovačiću, Luki Modriću in Andreju Kramariću. Preostali nogometaši so v tujino odšli iz drugega giganta, splitskega Hajduka, in sicer so to Josip Juranović, Mario Pašalić in Ivan Perišić, slednji je del mladinske kariere preživel tudi v Franciji. Ne da se primerjati situacije pri nas, Benjamin Šeško je bil pri Domžalah vsega eno leto, nogometno so ga vzgojili v Salzburgu. 

Jan Mlakar se je kmalu po uspehu z rumeno družino preselil v Firence, kjer je igral za Fiorentino, od aktualnih reprezentantov pa enostavno nimamo ene same valilnice talentov. Potencial, ki ga spremljamo, se ni razvil načrtno in sistematsko, pač pa je to večinoma individualna kvaliteta fantov, ki so vztrajali do te mere, da jih je opazil kakšen tuji klub bodisi že v mladinskem pogonu bodisi po nekaj nastopih v prvi ligi. Za primerjavo, prvo odkritje mundiala v Katarju med vratarji je v članku ničkolikokrat omenjeni Livaković, ki pri 27-ih letih še ni okusil igranja v tujini, pa ne da mu to ni bilo ponujeno, enostavno so pogoji pri največjem hrvaškem klubu dovolj dobri, da pretirane potrebe po odhodu še ni začutil. Radi se oziramo preko naših meja, za naš nogomet bi bilo dobro, da se kaj iz uspehov Hrvaške tudi naučimo.