Štirje zmagovalci, čakamo šampiona

Do polfinala s(m)o se mnogi ušteli v napovedih, tudi najbolj priznani strokovnjaki. Spomnimo se dvomov o sposobnosti Argentincev po uvodnem porazu proti Savdski Arabiji, kritik na račun Hrvatov zlasti po remiju proti Maroku. Naše južne sosede so že pošiljali domov, seveda Maročanov ni nihče jemal resno. Izjema v četverici, ki še vztraja v Katarju, je Francija, ki pa jo je odpisala tradicija, ker naj aktualni svetovni prvak ne bi mogel ubraniti naslova. Italijani, ki tokrat manjkajo, so dvakrat zapored slavili še pred II. svetovno vojno, nazadnje pa so uspeh ponovili Brazilci pred šestimi desetletji v časih nogometne romantike, o kakršni lahko danes le sanjamo. Zdaj gre za novodobno zelo dobro (pre)plačano gladiatorstvo, takšno in drugačno, na vseh ravneh, v številnih panogah. Žal, nogomet ni nobena izjema, v mnogih pogledih je postal celo slab zgled.  

Finalistom navdušenje, poražencem zadovoljstvo  
Argentina je ohranila upanje na ponovitev uspehov iz druge polovice prejšnjega stoletja po izjemni predstavi proti Hrvaški – izjemni predstavi v vseh pogledih. Gavči so pokazali, kako se igra na takšnih turnirjih, kako gradiš ekipni duh, rasteš iz tekme v tekmo, hkrati pa pripravljaš teren za najzahtevnejše preizkušnje in imaš nešteto inačic za prav vsak nastali položaj. Tudi s prijemi, ki se jih mnogi ne poslužujejo v tolikšni meri. Povsem zasluženo so se prebili v veliki finale, ampak – roko na srce – če ste bili pozorni, so bili edini, ki so imeli v izločilnih bojih celo boljše sojenje kot v skupinskem delu, čeprav se je to zdelo nemogoče. Tu seveda ne gre za ključne sodniške odločitve, ampak za kriterij, ki je Južnoameričanom dovoljeval vse drobne umazanije, provokacije, gestikulacije, ki so bile ostalim prepovedane. Ali se s takšnimi stvarmi ne ukvarjajo več ... In v takšnih okoliščinah so Argentinci sprejeli ponujeno, dvigovali samozavest, dobivali dodatno energijo, izkoriščali izkušnje, znanje, kakovost, dočakali so norenje in navdušenje fanatičnih navijačev, predvsem pa so dočakali genialne poteze fenomenalnega Lionela Messija, ki igra svoje najboljše prvenstvo doslej.  

Hrvatom so mnogi očitali, da si niso zaslužili niti polfinala, kaj šele finala. Na celem prvenstvu so v rednih delih dobili eno samo tekmo. Slej ko prej se jim je moral zgoditi visok poraz. Ampak Hrvaška je spet navdušila z bojevitostjo, predanostjo dresu z državnim grbom, disciplino in vztrajnostjo. Toda Argentinci so razkrili vse slabosti utrujene in omejene ekipe, ki se je čudežno prebila med štiri najboljše. Nihče, niti sami nogometaši s strokovnim vodstvom, ki so med svoj narod sejali optimizem, niso verjeli, da so sposobni priti do polfinala. Pa jim je spet uspelo. In ponovno so na nek način zmagovalci. Znova imajo podporo vse države, mir pred naslednjimi tekmami, svojevrsten status v domovini. 

Predvsem pa so "dobili" nekaj nogometašev za naslednja leta. V prvi vrsti imam v mislih Joška Gvardiola. Že res, da je proti Argentincem povsem odpovedal, ampak veliki šampioni se urijo prav v takšnih primerih. Potrebujejo močno zaušnico, da se iz nje veliko naučijo. Sprva je bolečina neznosna, nato postane prijetna. V tej luči se spomnim nesrečnega Vlada Divca na košarkarskem SP v Španiji leta 1986, ko je tedanja Jugoslavija v polfinalu proti nekdanji Sovjetski zvezi v manj kot minuti zapravila devet točk prednosti, kasnejši zvezdnik NBA pa je v zadnjih sekundah pri vsega 18 letih dobil priložnost in zapravil ključno žogo. Nato se je razvil v enega najboljših evropskih košarkarjev ...  

V rangu svetovnih prvakov  
Podobno kot Argentinci so imeli tudi Francozi v polfinalu rahlo sodniško prednost, le da niso vsake njihove odločitve pospremili s komentarji in gestami. So pa Maročani, za razliko od Hrvatov, navdušili proti aktualnim svetovnim prvakom. Proti pričakovanjem so dokazali, da znajo igrati tudi napadalno. In njihovi napadi niso bili nenevarni. Kljub številnim težavam, zlasti zdravstvenim, so prikazali najboljšo predstavo na turnirju, akcije so imele rep in glavo, nemalokrat dober zaključek in nekaj imenitnih priložnosti. Na tem SP Francije še nihče ni nadigral tolikokrat v daljših časovnih obdobjih, kot so jo prav Maročani.  

Toda spet smo dobili potrditev nogometnih zakonitosti zadnjih desetletij na najvišji ravni. Vse pogosteje zmagujejo ekipe, ki trpijo in so dolgo v podrejenem položaju, ki se znajo zbrati, ko je najtežje, ki imajo srečo ... Znajo jo izzvati, znajo jo počakati, so dovolj potrpežljive in izkušene. Seveda pa premorejo tudi ogromno znanja in izvenserijskih nogometašev.  

Čakajoč spektakel, ki to ne bo  
Z izjemo Maročanov in Hrvatov nihče na dolgo in široko ne debatira o tekmi za tretje mesto. V ospredju je nedeljski veliki finale med Argentino in Francijo. Finalna tekma je sama po sebi spektakel, a se bojim, da prav veliko lepega nogometa ne bomo videli. Seveda se lahko hitro vse spremeni z zgodnjim zadetkom – če ga ne bo, se bodo oboji verjetno bolj kot ne načakali. Argentinski glavni adut je seveda Lionel Messi, na zadnji tekmi je nase opozoril Julijan Alvarez, imajo zanesljivega vratarja in ostre ter izkušene branilce. Predvidoma bodo bolj tepli kot francoski. Če pa se obregnem ob ostale izstopajoče posameznike, jih imajo galski petelini več. 

Kako bodo prenesli tepež Južnoameričanov, bo odvisno tudi od sodniškega kriterija, ki utegne biti tokrat ključen kot že dolgo ne. Vseeno pa upam, da bomo v nedeljo zvečer več govorili o sami igri. V izločilnih bojih, zlasti v polfinalu, so bili Argentinci bolj prepričljivi in jim marsikdo daje vsaj minimalno prednost pred zadnjo tekmo turnirja. Francozi bodo za naslov morali pokazati bistveno več kot v polfinalu, kjer so imeli nedeljski nasprotniki kaj videti. Gavči so skrbno opazovali številne slabosti in napake, ki jih bodo želeli kaznovati. V finalu bomo dobili odgovor, ali so Francozi imeli le slab dan ali je bilo prvenstvo zavoljo številnih težav že pred njim zanje predolgo.