Ognjenim tekma za bron na mundialu

Za Hrvate je to po letu 1998 drugi mali finale, pred štirimi leti so izgubili velikega. Maročani so prva afriška oziroma arabska država, ki se je uvrstila med najboljše štiri. Ekipi sta se pomerili že na tekmi skupinskega dela. Tekma se je končala brez golov, hrvaški nogometaši so takrat slišali številne kritike, a izkazalo se je, da so igrali proti odlično organizirani reprezentanci, ki je pozneje prekrižala račune Belgiji, Španiji in Portugalski. Tudi v polfinalu proti Franciji, v katerem je bila zaradi poškodb in bolezni že precej zdesetkana, je nudila dostojen odpor in izenačeno tekmo, kar se je tudi pričakovalo v obračunu s Hrvati, ki so si na moč želeli bronasto kolajno, ki bi bila njihova druga, prvo so osvojili leta 1998, ko je bil selektor Miroslav Blažević.

Ognjeni so bolje odprli tekmo in Maročane stisnili na njihovo polovico. Hrvati so imeli v uvodnih minutah precej več od igre, ves čas so vršili pritisk na maroško zadnjo linijo, Afričani pa so dvoboj odprli zadržano. Očitno tudi z namenom, takšna je bila namreč taktika, prepustiti pobudo tekmecu, se ubraniti uvodnega naleta in potem vse bolj pogumno gledati proti tekmečevim vratom. A osnovno vodilo je bilo disciplinirana obramba. Navkljub prepoznavno odgovorni igri v obrambi pa so Hrvati že v šesti minuti prišli do hitrega vodstva. Podal je Ivan Perišić, z glavo pa je bil dovolj natančen Joško Gvardiol in ognjeni so že bili v rezultatski prednosti. Maročanov hitro vodstvo tekmecev ni zmedlo in čez dobro minuto je bilo na semaforju že izenačeno. Podobna akcija, prekinitev za atlaške leve in gol z glavo centralnega branilca Achrafa Darija (1:1). 

Po izenačenju je bila terenska pobuda bolj na strani Afričanov, izrazitejše priložnosti pa so si vendarle priigrali Hrvati. Mreži sta po turbulentnem uvodu, ko so gledalci že v prvih desetih minutah videli dva gola, do končnice prvega polčasa mirovali. Maročani so bili še najbližje vodstvu v 37. minuti, ko je bil Youssef En-Nesyri po strelu z glavo le za las nenatančen. Poskus Hakima Ziyecha od daleč pa je v 40. minuti končal mimo vrat. Nato pa 43. minuta in novo vodstvo naših južnih sosedov. Z roba kazenskega prostora, malce z leve strani, se je za strel opogumil Dinamovec Mislav Oršić in s pomočjo vratnice tudi zadel ob nemočnem maroškem vratarju Yassinu Bounouju. Bil je to eden lepših zadetkov na tem mundialu, podpisal pa ga je nogometaš, ki nastopa v hrvaški ligi v dresu zagrebškega Dinama. Na odmor se je odšlo z minimalnim vodstvom Hrvaške. 

Če je bilo prvih 45 minut zelo vsebinskih in tudi naletih v obe smereh, je bilo uvodnih petnajst minut nadaljevanja precej bolj zaspanih. Hrvati so stopili na žogo, Maročani pa, kot da nimajo prave ideje, kako ogroziti vrata Dominika Livakovića. 

V končnici so Afričani le bolj zavzeto napadali obrambni zid Hrvaške, kljub temu pa do "smrtnih" priložnosti niso prišli in navkljub minimalnem vodstvu je delovalo, kot da ognjeni stvari trdno držijo v svojih rokah. Mateo Kovačić je imel v 87. minuti najlepšo priložnost za predčasno odločitev, a je iz ugodnega položaja žogo s slabšo nogo poslal mimo vrat. Edino veliko priložnost za morebitno izenačenje so imeli atlaški levi v izdihljajih tekme, ko je imel Livaković kar nekaj sreče. 

Maročani so namreč ob koncu z visokimi žogami v kazenski prostor Hrvatov skušali izsiliti podaljšek in skorajda uspeli v svoji nameri. Po podaji v kazenski prostor je v 96. minuti poskus z glavo En-Nesyrija za las odletel preko vrat. Hrvati so se tako po letu 1998 vnovič veselili bronaste kolajne. Pred štirimi leti so bili podprvaki, v finalu jih je v Rusiji ugnala Francija s 4:2.

Izid, tekma za tretje mesto:
Hrvaška - Maroko 2:1 (1:0)
Gvardiola 7., Oršić 43.; Dari 9.