Soseska, v kateri se je začelo argentinsko nogometno božanstvo

Pred vhodom na glavno tribuno na vzhodni strani stadiona se bohotita Maradonova mozaika. Na zunanji strani severne tribune serija grafitov obeležuje glavne etape njegove kariere. Poslikave se nadaljujejo vzdolž zahodne strani, kjer jih na sredini prekinjajo črna dvižna vrata, za katerimi je vhod v majhno kapelico.  

Kapelica je polna povsem naključnih artiklov, ki so jih sem prinesli navijači s celega sveta. Za kapelico skrbi domačin Diego. Takoj ob našem prihodu se je pohvalil, da je bil Maradona kot boter prisoten ob njegovem krstu. To je storil na željo njegovega očeta, velikega navijača Argentinos Junios. Po kom je poimenoval svojega sina, vam je verjetno jasno. 

Pepel, odmerek inzulina in diploma

Ko smo Diega vprašali o njegovem najljubšem spominu na Maradono, je dobil cmok v grlu. Oči so se mu zarosile. Sledil je nekajminutni monolog, v katerem je podoživel Maradonove največje trenutke. Mednje zagotovo sodita dva nepozabna gola, s katerima je v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Mehiki 1986 potopil Angleže. Škotski navijač je v zahvalo, da je izločil njihove britanske rivale, v kapelici pustil pepel svojega preminulega prijatelja. 

Lokalni vodič Dan nam je razkril zanimivo anekdoto dečka s sladkorno boleznijo, ki je na skupinskem ogledu svoje osnovne šole prosil, da bi za trenutek sam ostal v kapelici. Molil je pred Maradonovo podobo, da bi mu pomagal ozdraveti, in v zahvalo tam pustil odmerek inzulina. Ena od domačink je v kapelico prinesla svojo diplomo s pravne fakultete v Cordobi. Na hrbtno stran je v zahvali "večnemu kapetanu" med drugim zapisala: "Omejitve niso pomembne, družbeni razredi prav tako ne."

Podpis z Argentinos Juniors za izhod iz revščine 

Na srečo v nogometu družbeni razredi ne igrajo vloge. Če bi, potem za Maradono verjetno ne bi nikoli slišali. Odraščal je v revnem predelu Villa Fiorito na jugu Buenos Airesa. Pri komaj osmih letih ga je opazil Francis Cornejo. "Pravijo, da vsak v svojem življenju doživi vsaj en čudež, ampak večina se tega sploh ne zaveda. Jaz sem zagotovo se," je Cornejo kasneje zapisal v knjigi Cebollita Maradona. "Moj čudež se je zgodil na deževno soboto 1969, ko je osemletni deček z žogo počel stvari, ki jih nikoli prej nisem videl."

Maradona se je prav na Cornejovo pobudo pridružil mladinski selekciji Argentinos Junios pod imenom Los Cebollitas (v prevodu: čebulice, op. a.), s katero je nanizal neverjetnih 136 zaporednih zmag. Že takrat pa je navduševal tudi na članskih tekmah, in sicer je kot pobiralec žog med polčasom zabaval navijače z žongliranjem na sredini igrišča. Anekdota pravi, da so navijači na eni od tekem z Boco Juniors celo zahtevali, naj v drugem polčasu ostane na igrišču. 

To se ni zgodilo, je pa Maradona deset dni pred 16. rojstnim dnem le dočakal debi v članskem moštvu. 20. oktobra 1976 je vstopil v drugem polčasu proti Tallaresu de Cordobi in kljub porazu takoj navdušil navijače, ko je med nogama preigral enega od nasprotnikov. 

Prestop v članske vrste je Maradoni omogočil, da je poskrbel za celotno družino. Skupaj s staršema, štirimi sestrami in dvema bratoma je zapustil Villo Fiorito in se preselil v hišo nekaj sto metrov stran od stadiona Argentinos Juniors. Danes je v hiši muzej, posvečen njegovim najstniškim letom. V dnevni sobi je razstavljena prva profesionalna pogodba, ki jo je s klubom podpisal leta 1978. Del pogodbe je bila tudi hiša, ki je za družino predstavljala izhod iz revščine. 

"Tukaj smo ga vzgojili. Ne smemo pozabiti, kaj je Diego pomenil za klub in sosesko. Poznajo nas zaradi njega," je ob otvoritvi muzeja dejal generalni sekretar kluba, danes pa upravitelj muzeja Alberto Perez, ki je hišo odkupil leta 2016. Tudi Maradona ni nikoli skrival naklonjenosti do svojega prvega kluba. "Argentinos Juniors je moj dom. Vsakič, ko slišim ime tega kluba, me zmrazi po telesu," se je spominjal nekaj let pred svojo smrtjo. 

Stadion, na katerem je Messi prvič oblekel argentinski dres 

Čeprav Argentinos Juniors še zdaleč ne sodi med največje argentinske klube, se lahko pohvali, da je reprezentanci dal nekaj najboljših nogometašev v njeni zgodovini. Zaradi Juana Romana Riquelmeja, Fernanda Redonda, Estebana Cambiassa in kopice drugih se kluba še danes drži vzdevek "el semillero del mundo" oziroma "semenišče sveta". 

Stadion s kapaciteto 22 tisoč navijačev, ki je bil ob našem obisku v fazi prenove, je znan po še enem pomembnem mejniku. Na njem je 29. junija 2004 Lionel Messi prvič oblekel argentinski dres, ko je za selekcijo do 20 let dosegel gol in podajo ob zanesljivi zmagi nad Paragvajem (8:0). Njegov dres s te tekme hranijo v klubskem muzeju, kjer je razstavljena tudi lovorika za zmago v Copi Libertadores (1985). Istega leta je klub slavil svoj drugi zaporedni naslov argentinskega prvaka. Tretjega in obenem zadnjega je osvojil leta 2010. 

Slovo brez lovorike, a s pečatom, ki ga čas ne bo izbrisal 

Maradona v štirih letih v La Paternalu ni osvojil lovorike. S 116 zadetki na 166 tekmah (podatki se razlikujejo, op. a.) je še danes drugi najboljši strelec kluba. Bolj kot rezultati so navijačem v spominu ostale neverjetne individualne predstave. Leta 1980 ga je Bocin vratar Hugo Gatti pred tekmo zbodel z besedami, da je predebel, da bi bil tako dober, kot so ljudje govorili.

Maradona mu je odgovoril s štirimi zadetki. Dva je dosegel s prostih strelov. Pred drugim se mu je Gatti celo opravičil s pojasnilom, da so bile njegove besede vzete iz konteksta, a bilo je prepozno. Navijači Boce so kljub porazu svoje ekipe skandirali Diegovo ime in ga z igrišča pospremili s stoječimi ovacijami. Bojda je tudi to pripomoglo, da je leto kasneje namesto Riverja izbral rumeno-modre. 

Tako kot na okoliških ulicah tudi v notranjosti stadiona vse spominja na Maradono. Na nedavno pokriti glavni tribuni izstopa velik napis "Estadio Diego Armando Maradona". Stojišče na severni tribuni krasi velika desetka. V načrtu je, da bodo tudi na južni strani, kjer trenutno ni prostora za gledalce, dodali majhno, a strmo trinadstropno tribuno. 

Stadion bo ob koncu prenove sprejel 30 tisoč gledalcev. Tudi takrat še zdaleč ne bo med največjimi v Buenos Airesu, a bi vam kljub temu njegov obisk toplo svetovali. Skupaj z ulicami, ki ga obdajajo, je najnazornejši prikaz Maradonove veličine, ki krepko presega nogometne in športne okvirje. 

Obsedenost Argentincev z Maradono se po njegovi smrti le še stopnjuje, je med ogledom stadiona poudaril vodič Dan. Če se večina najraje spominja Maradonovih najslavnejših reprezentančnih dni, je okrožje La Paternal v tem pogledu posebno. Naš sogovorec je to opisal z besedami: "Pravijo, da je v 60 letih svojega življenja doživel deset različnih življenj. La Paternal je spomin na njegova najbolj čista, najstniška leta."

Na leta, ki jih niso zaznamovali kasnejši škandali, ampak zgolj nenadkriljiva nogometna genialnost, ki je v srcih tamkajšnjih prebivalcev še kako živa.