Slovenija gre končno naprej, to je to!

Po slavju ob uvrstitvi na EURO 2024 upanje na podvig v Nemčiji!

In spet, po toliko letih trpljenja, praznujemo vsi, ki s(m)o kadar koli brcnili žogo in sanjali, verjeli v zmožnost ter sposobnost nacije, da igra nogomet in v njemu najprej trpi, potem pa zlasti uživa, tekmuje, se kosa z ostalimi, ki najbolj priljubljeno igro na planetu temu primerno spoštujejo. Praznik za vse, ki smo komaj čakali, da se lahko spet glasno pogovarjamo o nogometu, čeprav nas bodo kmalu preglasili vsi novi poznavalci, ki se sicer bistveno bolj navdušujejo nad ostalimi panogami, do katerih so jim skozi desetletja vcepili veliko ljubezni. In je svojevrstna vzgoja o pojmovanju ter dojemanju športa postala tudi njihova kultura, njihov ponos. Pustite s tistim skromno odmerjenim koščkom slovenskih športnih pljuč dihati še nogometašem! Hvala.

Zgrabili ponujeno

Takoj po žrebu kvalifikacijskih skupin smo začutili priložnost. Res, da je bilo mnogo opozoril, da za nas nobena skupina ni enostavna, toda, realno, iz te smo se morali prebiti na EURO, kar seveda ne zmanjšuje uspeha, ampak ponujeno smo morali zgrabiti. Za večino nogometašev je preboj na poletni nogometni festival vrhunec reprezentančne kariere. Izpolnitev otroških sanj. Prav tako za navijače, opazovalce, kritike ... Če bi 'imel jajca' zapisati le delček tistega, kar mi leži na duši, da bi sporočil skromno mnenje vsem, ki se jim ne sanja, kaj predstavlja nogometni, košarkarski, atletski, hokejski, teniški in še kakšen dosežek v primerjavi z vsemi, ki jih častimo v Sloveniji, bi me utopili v žlici vode. Že prej zapisano je bilo preveč.

Nogometaši z odliko, zdaj so na potezi funkcionarji

Po uspehu, ki ga nogometni analfabeti oziroma sovražniki žogobrca nikoli ne bodo dovolj cenili, smo vzhičeni, evforični, ponosni ... Upravičeno, kajti v nogometnem pogledu smo pred pol Evrope. V nekaterih ostalih športih smo celo pred vsemi, a kaj, ko za te izven meja naše domovine sliši skromen odstotek ljubiteljev športa. Zdaj se ponuja priložnost, da te trenutke odgovorni izkoristijo. Res, da je napočil čas, ko se lahko tolčejo po prsih, ampak zgodilo se jim je veliko breme. 

Reprezentanti lahko uživajo in čakajo poletno tekmovanje, vodstvo NZS pa mora podvig unovčiti! Opravljeno po uvrstitvi na veliko tekmovanje, izkupiček, bomo ocenjevali čez 10, 15 let. Srčno upam, da se zavedajo bremena, ki so jim ga naložili nogometaši, da se nam ne bodo ponovile oziroma vlekle zgodbe, ko bo nogomet ostal globoko v senci globalno manj pomembnih športnih panog, ki jim doma pripada več denarja, pozornosti, ugleda, boljših pogojev za treninge in tekme, Sploh si ne drznem primerjati nordijskih ugodnosti in izobilja v idilični gorenjski dolini z nogometnimi v prestolnici! V vseh pogledih ... V tem smo edinstveni.

Gremo iz skupine!

Kakor nas je sreča božala v kvalifikacijski skupini za uvrstitev na EURO, nas je oklofutala, ko smo dobili nasprotnike na finalnem turnirju. Anglija, Danska in Srbije je najslabše, kar se nam je lahko zgodilo. Otočani so tako ali tako premočni, z Danci ne moremo, saj so nam dokazali, Srbi so premočni, bolj predrzni, vzvišeni. Ne moremo ... Mar res? Ali nismo bili doslej preveč ponižni? Smo se kaj naučili od največjih zvezdnikov slovenskega nogometa, košarke, hokeja? Upam, da smo! Torej, gremo po vrsti: angleški preplačanci so z izjemo Bellinghama zgolj skupina razvajenih zvezdnikov, ki se v športni inteligenci ne morejo primerjati z nami. Danci so nas premagovali, obstaja verjetnost, da nas ne morejo večno. Nazadnje je bilo nekaj gnilega v njihovi deželi, pravljica je bila njihova, razmetane kocke naše. Ne more trajati večno. Srbija? Ah, najlažje. Motiv, želja, kljubovalnost ... To je samo tekma, ki jo oddelamo, zmagovalec je znan. V čem je problem?

Veliko sanj, pretiravanja, ampak ne vem, zakaj se ne bi zgodilo, da tudi mi razmišljamo tako kot mnogi nasprotniki. Če se še spomnite besed našega selektorja Matjaža Keka o Benjaminu Verbiču oziroma njegovem golu proti Kazahstanu, si jih vtisnite globoko v spomin. To je to!