Siva pot, vodi me ...

Morda po svoje niti ni presenetilo, katero pesem so takrat na Prešernovem trgu tako radi izbrali slovenski nogometaši, ko so se leta 2009 uvrstili na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Siva pot. Prepotujejo toliko, da izveš marsikaj, česar najbrž sicer nikoli ne bi. Recimo to: kaj se zgodi, če letalo zaradi slabega vremena ne more pristati na Islandiji ali Ferskih otokih? Gre menda kar do Kanade in potem obrne. Ne, to ni vic. Niti zgodba pilota. To so zgodbe s potovanj slovenskih ekip.

Ko gre za klubska tekmovanja, se za rekord lahko stepejo vsi, ki so potovali v Kazahstan ali daleč v čezuralsko Rusijo. Prvi tak nogometni rekord - in zraven potopisno anekdoto - so leta 2011 podrli nogometaši Kopra. Kanarčki so morali na najdaljše možno pot v evropskih tekmovanjih, daaaaleč tja do Karagandija. Na pot, kamor so nesli 1:1 z Bonifike, so šli v ponedeljek. Ob dveh zjutraj. Z avtobusom do Dunaja, od tam do Moskve, nato do Astane in potem še dve uri z avtobusom do Karagandija. Mesta, ki so mu baje še v Sovjetski zvezi rekli, da je sredi ničesar. 26 ur. In 45 tisoč evrov. Kar je bilo tretjino manj, kolikor bi stal čarter, a bi z njim bili tam v polovičnem času. In nato so odigrali tekmo. Najprej je zadel Milan Osterc. Dalje je zgodba znana. Padel je prvi domači gol, nato še drugi. 2:1, skupaj 3:2. In so izpadli ter morali na dolgo pot domov. In za nagrado v naslednjih, za zdaj zadnjih dveh evropskih sezonah, morali še v Azerbajdžan, kamor sta šla kasneje tako Maribor kot Olimpija, in na Islandijo, kamor sta šla kasneje tudi Maribor in Domžale.

NK Maribor
Pot na sloviti Anfield je bila tisto, na kar so lansko jesen tako zelo čakali v Ljudskem vrtu. K Liverpoolu, pa čeprav je bilo v Ljudskem vrtu 7:0. Pa se je zalomilo. Zaradi tehničnih težav z letalom je bilo zamude skoraj za osem ur. Se zgodi. Resda v najtežjem trenutku, odpadel je trening na Anfieldu.

Pa so lahko tisti, ki so pred štirimi leti potovali v Astano, samo odmahnili z roko. "Opozorjeni smo bili na vse pasti, ki se lahko pojavijo pri gostovanju v oddaljenem Kazahstanu (jezikovne prepreke, pomanjkanje storitvene kulture) in se na gostovanje dobro pripravili, tako da ne moremo reči, da je bilo najbolj doživeto. Veliko težje je bilo organizirati recimo gostovanja v Edinburghu (za čas največjega festivala so vsi hoteli polni) ali pa letošnje v Glasgowu (sovpadalo je z evropskimi prvenstvi v različnih športnih). Tudi izraelska gostovanja imajo svojo poglavje, soočaš še z mnogimi težavami, ki jih drugače nisi vajen. Najbolj doživeta gostovanja pa so vedno tista, s  katerih se vračaš z dobrim rezultatom." Tako pravi Uroš Jurišič, sekretar kluba in tisti, ki ureja potovanja vijoličastih. Za NK Maribor so čarterji tisti del privilegija, ki pride z uvrstivijo v ligo prvakov. Še na krajše razdalje, vse, da bi ekipi pomagali do rezultata.

Se pa zato po drugi strani doma še kdaj zgodi, da morajo na pot tudi s kombiji. "V domačem tekmovanju pravzaprav brez izjeme uporabljamo avtobusne prevoze. Ko govorimo o izjemi - le na pokalno gostovanje v Tolmin smo, zaradi razgibane poti, odšli s kombiji." Kar Mariborčane nekoliko loči od tekmecev v slovenski prvi ligi, je praksa, po kateri se na (naj)daljša domača gostovanja - recimo v Novo Gorico - odpeljejo dan prej in tam prespijo. Poskrbijo tudi, da ima na avtobusih vsak igralec dva sedeža.

"Pri avtobusnih prevozih že leta sodelujemo s TA Sonček, pri letalskih pa smo mnoga leta vzorno sodelovali z Adrio Airways. Spremembe na trgu in v lastniški strukturi letalskega prevoznika pa so to sodelovanje v zadnjih dveh letih minimalizirale. Športni klubi se morajo zelo potruditi, da trenutno najdejo ustrezno ponudbo. Lahko rečem, da so prevozniki vedno manj prilagodljivi, kar odraža stanje trga." Je pa želja Maribora, da bi v prihodnosti dobili avtobus, prilagojen nogometnim ekipam. "Pogovori v tej smeri so že stekli. Pri oblikovanju sedežnega reda pri letalskih prevozih ponavadi poskrbimo, da uživajo igralci komfort, ki ga na rednih linijah ne bi mogli. Za višje igralce so praviloma namenjeni sedeži, ki ponujajo več prostora za noge."

Na vprašanje, koliko Maribor nameni za gostovanja, je Jurišič odvrnil, da je nehvaležno vprašanje, saj je ogromno odvisno od uspeha v evropskih tekmovanjih - tako na strani proračuna kot tudi stroškov za prevoze in seveda od žreba samega. V koledarskem letu 2017 so Mariborčane potovanja stala okrog milijon evrov oziroma kar dvakrat več kot leto prej. Sploh poleti je povpraševanje po čarterskih poletih izjemno poraslo. "V konkretnem primeru nogometnih ekip, ki tekmujejo v kvalifikacijah pod okriljem Uefe, predstavlja ta sprememba na trgu veliko težavo, saj imajo klubi po žrebu oz. napredovanju v naslednji krog izjemno malo časa, da uredijo logistiko potovanj. Posledično so se seveda dvignile tudi cene najema letal. Moraš biti zelo izkušen in iznajdljiv, da v poletnih mesecih najdeš pravo razmerje med ceno in kakovostjo storitve, ki ti jo ponuja trg."

KK Petrol Olimpija
Če bi katera ekipa lani lahko potarnala nad potovanji, je to ekipa ljubljanskih košarkarjev Petrola Olimpije. Ko so se odločili za sodelovanje v košarkarski ligi prvakov, je to navrglo dodatnih sedem, skupaj pa devetintrideset gostovanj. "Potovanja ne vplivajo na izbiro tekmovanj, v katerih nastopamo, saj želimo pri KK Petrol Olimpija vselej nastopati v tekmovanjih na najvišji možni ravni," nam je sporočil Tine Ružič, tiskovni predstavnik kluba. Ampak vseeno se je v pretekli sezoni nato zgodilo. Prišel je februar. Štiri gostovanja zapored. "Med 1. in 8. februarjem smo se pomerili s Šentjurjem, MZT Skopjem, Roso ter Rogaško. Iz Šentjurja smo torej potovali v Skopje, nato v Radom (Poljska), vse skupaj pa sklenili v Rogaški Slatini. Na Poljskem smo imeli celo neke prestavljene lete, tako da se je potovanje še dodatno zavleklo."

Pa je to še malo. V eni izmed preteklih sezon so imeli v enem tednu v petek najprej tekmo s Helios Suns v Domžalah, naslednji dan so potovali v Skopje in v nedeljo odigrali tekmo s Sokoli v Skopju. "Neposredno po tekmi se je ob dveh zjutraj začelo potovanje. Skopje–Beograd, Beograd–Bruselj, Bruselj–Madrid, Madrid–Valencia. V torek nas je čakala tekma v Valencii. V sredo popoldan smo nato iz Valencie odpotovali v Skopje s povratnim letom, nato v četrtek, petek in soboto trenirali, v nedeljo pa odigrali tekmo z MZT-jem. Sledil je povratek v Ljubljano. Z letališča smo šli neposredno v dvorano Stožice, kjer nas je zvečer čakal dvoboj z Zlatorogom, ki smo ga izgubili."

Delo, ki ga v Stožicah opravlja vodja ekipe, se usklajuje z glavnim trenerjem in po potrebi tudi s predstavniki nasprotnih ekip. "V tujini je, v primeru letalskega prevoza, zelo pomembna tudi komunikacija z našimi tekmeci, ki nam priporočijo oziroma nas usmerijo na prevoznike, ki so ponavadi povezani s tamkajšnimi ekipami. Prevozniki so izredno prilagodljivi in vedno pripravljeni sprejeti in ugoditi našim prošnjam glede prihodov/odhodov, v času gostovanj pa vozniki na nek način postanejo del ekipe, saj so prisotni na tekmah (na tribuni) ter na vseh obedih ekipe."

Letala in avtobusi za visokorasle košarkarje niso prilagojena, kar pomeni, da pogosto grizejo kolena. Petrol Olimpija sicer sodeluje z različnimi podjetji (Nomago, STA, Kompas). "Najpogosteje za potrebe prevoza ekipe uporabljamo avtobus, le na gostovanja, ki so zaradi prepotovane razdalje zahtevnejša, potujemo s kombinacijo letala in avtobusa. To posebej velja za tekme v košarkarski Ligi prvakov, saj so klubi, ki nastopajo v tej ligi, ponavadi nekoliko oddaljeni od glavnih mest, kjer so največja letališča."

Za logistiko prevozov skrbi vodja ekipe, ki vse prevoze skoordinira z glavnim trenerjem. Prevozniki so prilagodljivi in vedno pripravljeni sprejeti in ugoditi prošnjam kluba. Na daljša gostovanja vedno vzamejo s seboj dva voznika, trudijo se tudi, da je voznik stalni. Pa stroški? "V zadnjih sezonah je politika kluba takšna, da za prevoze zapravimo čim manj. Je pa dejstvo, da sama cena prevozov posledično variira od tekmovanja do tekmovanja. Z vsemi klubi v mednarodnih tekmovanjih pa delamo tudi na reciprociteti, kar se je do zdaj izkazalo za odlično rešitev. Vedno se je pri potovanjih iskalo najbolj optimalno rešitev."

Zelo zanimiva so za zmaje prav vedno potovanja v Rusijo, v končni fazi pa tudi vsa potovanja, povezana s potovanji v Eurocupu ali ligi prvakov. "V Rusiji je zagotovo zanimivo to, da moraš vedno nekako priti do Moskve, od tam pa nato z rednimi leti in avtobusom do ostalih mest, čarterski leti pa so preprosto predragi. Praktično noben od klubov, ki nastopajo v teh tekmovanjih, ni v glavnih mestih posameznih držav, posledično pa ni neposrednih letalskih letov, tako da je potovanje na gostovanje v evropskih tekmovanjih večkrat kombinacija letov in potovanja z avtobusom."

RK Celje Pivovarna Laško
Sedemnajst gostovanj v lanski sezoni se morda niti ne sliši tako veliko. Ampak potem se pogleda v drobovje: deset različnih držav, za kar so pri Celju Pivovarni Laško potrebovali osemnajst letalskih poletov, prepotovali več kot 31 tisoč kilometrov. In potem naredili še ducat gostovanj v Sloveniji. Ni presenetila odločitev, da Celjani ne bodo več nastopili v ligi Seha. Tekem in potovanj je bilo preveč. "Potovanja so vsekakor pomemben dejavnik, a v primeru SEHE niso bili odločujoč faktor. Glavni problem je bil, da bi morali v tej sezoni odigrati zraven še 22 dodatnih tekem v Sloveniji, saj moramo v domačem prvenstvu igrati od začetka. To pa je preveč, saj koledar ne dopušča toliko tekem," je sporočil Miha Pantelič iz Celja Pivovarne Laško.

Tudi rokometaši Zlatoroga so vajeni avantur. Svojevrsten podvig pred leti (1998) je bil vrnitev z Islandije iz Akureyre, ko je - takrat s čarterjem - na majhnem letališču pristalo letalo airbus A320. "Do takrat največje letalo na tem letališču, verjetno tudi zadnje tako veliko, saj sta pilota dva dni razmišljala, kako poleteti nazaj. To jima je uspelo tako, da so natočili minimalno količino goriva, na letalu pa ob poletu ugasnili luči in ventilacijo, da je dobilo maksimalno moč."

Lahko si predstavljamo. Dogodek? Nadgodek. "Ob samem odhodu se je mesto ustavilo, saj so vsi spremljali, ali bo letalu uspelo poleteti še pravi čas ali pa bo zdrsnilo v morje kjer se je končala kratka steza." Podobna zgodba je bilo potovanje v ukrajinsko Zaporožje, kjer je letalo pristalo na izjemno starem vojaškem letališču na stezi, podobni makadamski cesti. "Tudi na poti tja je pilot dejal, da ne poleti več. Zaporožje in Islandija spadata tudi med najdaljša potovanja poleg ruskih Volgograda, St. Peterburga, Moskve in Voroneža. Je pa dogodivščin in doživetij veliko, tudi v zadnjih letih pri popotovanjih po Balkanu, poteh v Brest."

Po grobih ocenah v Celju za potovanja namenijo od 4 do 5 odstotkov proračuna, pri čemer so zanje stroški čarterjev previsoki, prav tako pa ne vsako leto enako visoki. Tudi Celjani pogrešajo avtobus, ki bi upošteval specifične potrebe (visokih, večjih) igralcev. "Žal v Sloveniji tega praktično ni, saj prevozniki ne uporabljajo avtobusov zgolj za športne ekipe (v turistične namene pa šteje vsak sedež)."

OK Nova KBM Branik
Ko so v lanski sezoni mariborske odbojkarice videle žreb, so v klubu kislo pogledali. Daleč je bilo treba. Zelo daleč. Krasnojarsk. "Takšne poti so najtežje, tako za igralke kot finančno za klub," nam je zapisal Luka Likovnik, tehnični direktor iz mariborskega ženskega odbojkarskega kluba Nova KBM Branik. In kar je najbolj kislo: letos morajo v prvem krogu znova v Krasnojarsk, ki je bil lani povrhu obakrat boljši v osmini finala pokala CEV. "Treba je zagotoviti časovno in finančno najbolj ugodno letalsko karto, saj je treba upoštevati časovno razliko (v tem primeru 6 ur) in nato program, ki čaka dekleta tam. So pa za dekleta in strokovni štab ta potovanja zelo naporna, sploh ker niso vajene redno potovati na tako dolgih razdaljah."

V odbojkarskih klubih so sicer vajeni domačih potovanj s kombiji. "Klub ima v lasti dva kombija (7+1), ki ju uporabljamo za člansko ekipo ter ob nedeljah za mlajše selekcije. Če se pojavi več tekem hkrati, si izposodimo dodaten kombi ali dva." Na tekme vozijo trener in pomočnik trenerja, razen na evropske tekme, kjer je prisoten večji del strokovnega štaba in se vozniki zamenujejo. Mariborske odbojkarice in lanskoletne prvakinje vsako leto tekmujejo v srednjeevropski ligi MEVZA in evropskem pokalu (CEV ali liga prvakov). "Seveda imajo pri tem velik vpliv finance. MEVZA se igra vsako leto, medtem ko je v evropskih pokalih vedno malo špekulacije, saj nikoli ne veš, koga ti bo namenil žreb. In potovanje v Rusijo lahko močno oklesti klubski proračun. Ampak če se evropskega pokala ne bi udeležili, tudi ne bi bili zanimivo zaradi sponzorjev. Tako da je program vsako leto podoben, le sreča pri žrebu nam je včasih naklonjena bolj, včasih pa ne."