'Reč'mo i, kot igramo'

Vsi so dali 'jajca na mizo'

Prvi polčas gostovanja v državi, ki v evropsko kvalifikacijsko druščino spada zaradi kakšnih drugih, ne geografskih razlogov, je bil za pozabo. Kazahstanci niso delovali nevarni, še več, zdelo se je, da bi lahko naši fantje mirno čakali, da se gostitelji v organizaciji napada zapletejo sami, saj so bili prvi nasprotniki čete selektorja Keka na žogi izredno nezanesljivi. No, najbrž bi petično slovensko nogometno občinstvo motil tudi ta, manj atraktivni, a bržčas bolj učinkoviti pristop v uvodnih minutah. Slovenija je po začetni pobudi prejela zadetek in obeti za nadaljevanje niso bili dobri, a gola Davida Brekala in Žana Vipotnika v nadaljevanju sta naši izbrani vrsti zagotovila zmagovit uvod v nov cikel, kakršnega smo želeli, da ne rečem kar zahtevali.

Sam niti ne pomnim, kdaj je Slovenija, v fazi kvalifikacij, kjer je še vse odprto, dobila tekmo na gostovanju v neobičajnih pogojih (umetna trava, dolga pot in vremenski šok) proti izredno neugodnemu nasprotniku. Za nameček je bil potreben preobrat in fantje, pa tudi selektor, so dali 'jajca na mizo', zlasti v drugem polčasu, ko je Matjaž Kek sprva iz igre povlekel povsem solidnega Jureta Balkovca, da je lahko na njegov položaj skril Žana Karničnika, ki je ob vstopu Mihe Zajca v vezno linijo svoje mesto prepustil Petru Stojanoviću. Nekdanji bočni branilec Maribora je bil morda celo edini, ki je na umetno podlago Astana arene stopil s peno na ustih in z rumenim kartonom ob koncu polčasa pokazal vsem ostalim, kako bo potrebno iti v nadaljevanju. To ni bila glavna poteza selektorja. Ni bilo veliko tistih, ki so bili trdno prepričani v to, da bo vroči Žan Vipotnik že ob začetku evropskih kvalifikacij dobil vpoklic v A reprezentanco, kaj šele, da mu bo namenjena vloga asa iz rokava ob tesni končnici prvega obračuna. Zapomnite si vlogo Benjamina Šeška, ki je s svojim gibanjem izvlekel dva od treh branilcev, ki so bili v tistem trenutku na robu domačega kazenskega prostora, in ustvaril prostor za krasno asistenco Stojanovića in zaključek Vipotnika, ki smo ga zdaj že vajeni. Ekipa je splezala iz brezna in pokazala psihično stabilnost ter sposobnost prevzemanja odgovornosti. Igra za pozitivno oceno, a ne za kaj več. Štel je res zgolj in samo rezultat.

Pozabili smo na težave, tu je delavec Šeško

Zdi se, da je slovenska nogometna javnost (pre)hitro pozabila vse težave, ki so pestile našo zasedbo. Andraž Šporar je poškodovan že lep čas, manjkal je standardni Jasmin Kurtić, v zadnji vrsti se je takoj na začetku dvoboja s Kazahstanom poškodoval že tako načeti Miha Blažič. Miha Mevlja je brez kluba in ni dobil Kekovega vabila, Vanja Drkušić je imel probleme s potovanjem iz ruskega Sočija, zato se je soigralcem pridružil šele v Astani, tudi David Brekalo bojda ni bil stoodstotno nared, a tega na igrišču nismo opazili. Omeniti velja še strgano zadnjo stegensko mišico Benjamina Verbiča, ki se je vrnil tik pred reprezentančnimi obveznostmi. Vse našteto je botrovalo številnim preglavicam strokovnega štaba, ki je moral malce premešati vloge na zelenici. Najbolj je izstopala tista, ki so jo odgovorni namenili Benjaminu Šešku. Mladi napadalec, ki je bil v še zdaleč ne tako pomembni Ligi narodov v središču pozornosti, je na obeh odigranih kvalifikacijskih tekmah dokazal, da je lahko tudi na drugačen način izredno koristen. Prihajal je po žogo, jo v večini primerov pravočasno odlagal, dobival je zračne duele ter zadržal posest, iztržil kakšen prekršek, ko je bilo to potrebno, in s svojim gibanjem pripravljal prostor kar trem partnerjem v napadu. Začel je v družbi Žana Celarja, prišel je Žan Vipotnik in nato še Andres Vombergar. Sam je po tekmi s San Marinom dejal, da mu ni težko opravljati 'umazanega dela', in to so indikatorji zametkov homogenosti in naklonjenosti načelu vsi za enega, eden za vse.

Tekma obrabljenih floskul in noge trdno na tleh

Po pomembni zmagi v Kazahstanu smo bržčas vsi skupaj pričakovali lažjo nalogo v lepo polnih Stožicah proti na papirju skromnemu San Marinu. Ljudje so pokazali, da jim je mar. Približno 10 tisoč se jih je zbralo minuli četrtek v prestolnici, a s prikazanim nis(m)o mogli biti zadovoljni. Slovenija se je mučila. Okvir vrat sta v razmaku nekaj trenutkov stresla (v tem ciklu znova nenadkriljivi) Jaka Bijol in Žan Karničnik. Zdi se, da je slovensko izbrano vrsto v drugem polčasu pobožala sreča, ki pa je nagradila vztrajnost in pogum. Benjamin Šeško je v prvih dveh tekmah storil toliko, da si je zaslužil zadetek, četudi ga je žoga praktično sama zadela po odbitem poskusu Mihe Zajca. Pogum je beseda, ki jo lahko povezujemo z angažiranjem Žana Vipotnika. Ni prišel sedet na klop, čeprav je imel ob sebi konkurenco bolj uveljavljenih napadalcev iz močnejših lig. Poskusil je s predložkom in mreža se je stresla zavoljo avtogola. Ob koncu je malce počilo pred slovensko klopjo. Benjamin Verbič je bil vidno frustriran, morda tudi zavoljo svoje predstave in slovenske anemičnosti, a tu ga gre po svoje tudi razumeti. Pred malce več kot letom dni je za življenje bežal iz vojne Ukrajine, od koder je rešil tudi svojo tedanjo partnerko in majhnega sina. Zdaj mu to isto dekle greni zasebno življenje in glava morda ni najbolj čista. To je po svoje razumel tudi Matjaž Kek, ki se zaveda, da so to nogometne reakcije v vročih momentih.

Vse kaže na to, kako mar je končno vsem. Od prvega do zadnjega. Lahko smo poslušali obrabljene stavke v stilu 'igra se pozabi, šteje le rezultat', no, vsaj po mojem mnenju prvega polčasa iz Kazahstana in večino tekme s San Marinom ne smemo pozabiti, saj je fante tudi po dveh zaporednih zmagah opomnila, da prihajajo nasprotniki, ki preobratov ne bodo dovolili, blede predstave pa bodo hitro kaznovali. Verz 'Reč'mo i kot igramo!' iz slavne pesmi Slovenija gre naprej, ki je zaznamovala uvrstitev Slovenije na prvo veliko tekmovanje na prelomu tisočletja, pa naj zaradi mene in najbrž še koga izmed vas ostane zgolj in samo to, dokler bodo rezultati takšni, da jo bomo lahko do konca naglas vrteli po nemških 'autobahnih' prihodnje poletje, s Triglavom na prsih.