Premier League: Wengerjeva humorna trigonometrija

Tekma na Stamford Bridgeu bi bila lahko označena celo kot manj zanimiva med vsemi minuli konec tedna. Prav nihče ni napovedoval uspeha Arsenalu, pa čeprav je ta med tednom v Ligi prvakov na domači zelenici veličastno porazil turški Galatasaray, medtem ko je Chelsea gostoval v Lizboni in zmagal z minimalno prednostjo. Začetek tekme, ki je bil zaradi incidenta s pirotehniko - to so na stadion nerodno tihotapili gostujoči navijači - celo predstavljen za četrt ure, je nakazal, da se je Arsenal prišel branit in; če ne drugega so topniki prišli na popravilo slabega vtisa, ki so ga pridelal marca, ko so proti Bluesu izgubil s 6:0. Debata o možnih izključitvah zaradi grobosti Garyja Cahilla, in v nadaljevanju tudi za arsenalova branilca Caluma Chambersa in Laurenta Koscielyja (pa najbrž še koga) niti ni bila posebej relevantna. Še posebej ne zato, ker je bilo domačinom naročeno, da naj najmanj ljube goste pričakajo in napadejo v slogu - če ne po žogi, pa pač po nogi.

In Arsene Wenger je nasedel. Za nekaj trenutkov je kri res zavrela. Incident, kot sem ga opazoval s kakih 15-ih metrov, pa je bil v resnici zelo komičen. Wenger, po poklicu inženir, je po tekmi smeje razlagala: "Šel sem od točke A k točki B. Nekdo mi je prekrižal pot, in to zelo negostoljubno. Reagiral sem. A to ni bilo nič kaj takega. Točka B je bil poškodovani Alexis Sanchez." Mourihno je le zamahoval z roko in nas novinarje rotil, naj pozabimo na pripetljaj, ki ni skoraj ni vreden omembe ter potrdil, da v tunelu pod stadionom Wengerja po tekmi ni srečal. Tudi športno rokovala se nista. Wenger je priznal, da je bil Chelsea močnejši in da sta tekmo odločila neumoren Chelseajev dribler Eden Hazard in Diego Costa, ki sta bila tudi strelca. Edini mehkejšega srca po tekmi je bil Cesc Fabregas, nekdanji as Arsenala, ki je priznal, da je šele zdaj ugotovil, kako težko je igrati proti tehnično brezhibnim in hitrim topničarjem.

Val kritik v današnjih komentarjih leti tudi na novo medlo predstavo Queen's Park Rangersov, ki so na Uprotn Parku v mini-londonskem derbiju gladko izgubili proti West Hamu. Igralci trenerja Harryja Redknapppa se ne trudijo, ne borijo, skratka, nič ni z njimi. Nasprotno pa West Ham vsak teden bolj objema renesančna vročica - ekipa trenerja Sama Allardycea je močno prenovljena in bistveno boljša kot v zadnjih nekaj sezonah. Podoben obraz po novem kaže tudi Hull, ki je bil avgusta deležen izdatne kadrovske prenove, a se sadovi kažejo šele zdaj. Hull City je že v soboto skoraj rutinsko odpravil Crystal Palace. Naoljeno partnerstvo med Tottenhamovima vezistoma Christianom Eriksenom in Erikom Lamelo je botrovala minimalni zmagi nad Southamptonom. Gostje so ob koncu zapravili vsaj dve čisti priložnosti za izenačenje.

Burnely je na gostovanju pri lanskih kolegih iz Championshipa ali 2. angleške nogometne lige Leicesteru z veliko mero navdiha uspel rešiti točko, podobno navdušujoče pa rezultat spet lovili in naposled tudi uspeli ujeti igralci Newcastlea, ki se z zahtevnega gostovanja vračajo z zasluženo točko. Liverpool je bil že v soboto soliden, vseeno pa je preveč napak, še zlasti med vezisti, komaj lahko potrdilo nizko zmago nad West Bromwichem. Ta po nekakšni tremi na začetku prvenstva, zdaj dobiva bolj robustno podobo in znak resnega in tudi nevarnega tekmeca.