Pred Handanovićem in Oblakom je bil ... Mirko Blažina

V obdobju, ko je večino sveta zaznamovala vojna vihra, je Južna Amerika ostala nedotaknjena. Tudi zato se je tam igral najboljši nogomet. Leta 1946 je naslov argentinskega prvaka tretjič v zgodovini osvojil San Lorenzo, zdajšnji klub Andresa Vombergarja.

Nepogrešljiv del zasedbe, ki je igrala na tedaj največjem stadionu v državi El Gasometru, je bil Mirko Blažina, v špansko govorečem svetu poznan kot Mierko Blazina. Eksploziven in nepredvidljiv vratar si je privoščil mnogo napak, a se zanje vselej odkupil z bravuroznimi obrambami. "Neomajna mirnost, pa naj bo situacija še tako kritična, skupaj z izjemnim občutkom za pozicioniranje, bliskovito okretnostjo in drzno neustrašnostjo oblikujejo podobo Mierka Blazine," so slovenskega čuvaja mreže opisali v reviji El Ciclon. 

Blažina je zaradi fašističnega zatiranja skupaj z družino na drugo stran Atlantika pribežal pri osmih letih (1933). Z organiziranim nogometom se je spoznal pri klubu Nueva Chicago v predmestju Buenos Airesa, kjer ga niso mogli uradno prijaviti, saj so mu ob prihodu v Argentino v osebno izkaznico zapisali napačno ime – Francesco Blazina. 

Uradniki San Lorenza, že tedaj enega največjih klubov v državi, so prepoznali njegov talent in ga v svoje vrste privabili z obljubo, da mu bodo ob prestopu uredili potrebno dokumentacijo za nastopanje pod pravim imenom. Blažina je pristal in hitro dobil priložnost v rezervni ekipi krokarjev, ki je nastopala v tretji ligi. 

S soigralci je mlel vse pred seboj in leta 1943 osvojil naslov prvaka v regionalnem prvenstvu. Na 30 tekmah so le enkrat izgubili, kar 24 so jih dobili. Še preden bi lahko z ekipo proslavil naslov, je dobil klic prvega moštva, za katerega je debitiral septembra 1943 pri komaj 18 letih. 

Hitro je postal nezamenljiv del ekipe, ki je v sezoni 1946 osvojila argentinski naslov s štirimi točkami prednosti pred Boco Juniors. San Lorenzo je imel najboljši napad lige, v katerem so blesteli Rene Pontoni, Armando Farro in Rinaldo Martino, poznani kot zlati trio (El Terceto de Oro), in drugo najboljšo obrambo. Blažina je branil 28 od 30 tekem in pomembno prispeval k naslovu. 

Obramba, ki se je spominjajo še danes 

V 17. krogu je San Lorenzo prišel do prestižne zmage pri neposrednem konkurentu za naslov Independienteju. Pri izidu 2:1 je Blažina v 88. minuti fantastično ubranil enajstmetrovko. Kasneje se je spominjal, da je bila to najpomembnejša obramba njegove kariere. In obramba, ki je zacementirala status legende. Vodilna argentinska športna revija El Grafico mu je tedaj namenila celotno naslovnico in ob njegovi fotografiji pripisala: "Spektakularni vratar San Lorenza." 

Blažino je s tribune redno spremljal Jorge Mario Bergoglio, Papež Frančišek, ki je kot deček na tekme hodil skupaj z očetom. Še danes velja za najbolj znanega privrženca krokarjev, kot se glasi vzdevek kluba. Po zmagi v pokalu Libertadores leta 2014 je ekipo sprejel na svojem sedežu v Vatikanu. 

Navduševal tudi v Evropi, argentinski reprezentanci rekel ne

Po naslovu prvaka se je San Lorenzo kot prvi argentinski klub v povojnem obdobju podal na evropsko turnejo. Na Iberskem polotoku je od desetih tekem le eno izgubil in nanizal nekaj odmevnih zmag. Španski reprezentanci je na dveh tekmah nasul 13 golov (7:5 in 6:1), portugalsko izbrano vrsto pa nadigral s kar 10:4. Edini poraz mu je prizadejal madridski Real. 

"Kar se je dogajalo med decembrom 1946 in januarjem 1947, je neopisljivo. Dnevni časopisi so eksponentno povečali prostor, namenjen nogometu. San Lorenzo je v mrazu, snegu in močnem zimskem deževju uprizoril senzacijo ter osramotil obe iberski reprezentanci," je poročal španski dnevnik El Pais.

V tem obdobju so si za Blažino prizadevali tudi v argentinski reprezentanci, a ni želel sprejeti državljanstva, ki je bil pogoj za nastop v znamenitem belo-modrem dresu. "Tega nisem mogel storiti, ker sem bil močno povezan s slovensko skupnostjo, to ne bi bilo prav," njegove besede navaja spletna stran Proyecto Boedo, ki obuja spomine na najznamenitejša poglavja kluba. O priljubljenosti Blažine, ki je bil rojen v Kraljevini Italiji in posledično italijanski državljan, priča tudi dejstvo, da je leta 1946 dobil svojo skladbo v ritmih tanga z naslovom "Blazina". 

Želja po selitvi v Genovo ni bila uslišana 

V 12 letih pri za San Lorenzu je zbral 241 nastopov. Na vrhuncu slave se je zanj močno zanimala Genoa. Prestop v najstarejši italijanski klub bi pomenil dve prednosti: boljše finančne pogoje in bližino rodnega Gabrovca. Pri San Lorenzu pa ga niso želeli prodati, kar je po karieri močno obžaloval. 

Leto kasneje je rdeče-modre zapustil. Nato je igral v Mehiki in Urugvaju, preden je kariero leta 1961 sklenil pri argentinskem tretjeligašu San Telmu. V njegovi zadnji sezoni je klub napredoval v tretjo ligo. Preostanek življenja je prebil v Buenos Airesu, umrl je točno na svoj 80. rojstni dan. Njegov grob je bil dolgo zapuščen, nakar so njegove ostanke pred leti preselili v klubski muzej. 

San Lorenzo slovi kot klub z izjemno podporo, njegove domače tekme v povprečju spremlja več kot 40 tisoč navijačev:

Če je ni mogel doseči, se sploh ni vrgel 

O Blažini je veliko pisal v Argentini rojeni novinar Juan Vasle, ki je njegov edinstven slog igre primerjal z Manuelom Neuerjem. Rad je namreč zapuščal kazenski prostor in igral z nogo, kar je v tistih časih veljalo za nezaslišano. Poznan je bil po akrobatskih paradah in zanimivi tehniki, saj je sredino kazenskega prostora označeval z vato, da je v vsakem trenutku vedel, kje je postavljen. 

Poznali so ga tudi po tem, da ni nosil rokavic, čeprav so jih v njegovem obdobju številni vratarji že uporabljali. Ko je ocenil, da strela ne more ubraniti, je žogo raje pospremil s pogledom, kot da bi se za njo metal. Posledica so bili številni na videz poceni prejeti zadetki, ki so parali živce navijačem in poskrbeli, da so se v medijih iz Blažine občasno tudi norčevali. 

A njegovi soigralci so imeli o njem jasno mnenje. "Kakšen vratar! Oddahnili smo si, ko smo ga videli v golu. Številni so mu pod nos metali neumno prejete zadetke, on pa je vedno pravil: Zakaj bi se metal, če vem, da je ne morem doseči?'," se je spominjal Oscar Basso, član šampionske zasedbe iz leta 1946, ki je kasneje prestopil v Inter. Ernesto Picot, še eden od soigralcev iz časa pri San Lorenzu, je Blažino označil za "fenomena in najboljšega vratarja v klubski zgodovini".

Če bi se Blažina rodil v drugem času in prostoru, bi o njegovem vratarskem talentu zelo verjetno pogosteje slišali tudi pri nas. Kdo ve ... Jasno pa je, da bi si to še kako zaslužil.