Pogum ima več obrazov: junak tekme kljub hudemu jecljanju stopil pred kamere

Ljudje jecljajo, odkar obstaja človeški govor in okoli 70 milijonov ljudi oziroma en odstotek odrasle populacije po svetu jeclja. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) jecljanje definira kot govorno motnjo, ki vsebuje pogoste in resne težave z normalnim tokom govora. Oseba, ki jeclja, natančno ve, kaj želi povedati, vendar tega ni sposobna izvesti pravočasno, ker nehote ponavlja, podaljšuje ali prekinja posamezne sestavine govora. Ne zgolj otroci, tudi odrasli. Uspešni, neuspešni, znanstveniki, poslovneži in nogometaši, nihče ni "varen". 

S tem izzivom se vsak dan svojega življenja sooča tudi nogometaš Watforda Ken Sema. Tekmo svojega kluba v angleškem Championshipu Watforda je Šved odločil z dvema zadetkoma. Odločilnega, svojega petega v sezoni, je dosegel v 79. minuti tekme, po zmagi (3:2) proti West Bromu pa se je soočil še z enim, zanj mogoče še večjim izzivom. V svetu, kjer navijači nasprotnih moštev izkoristijo vsako priložnost, da žalijo in omalovažujejo igralce, ki ne igrajo za njihov klub, včasih pa tudi tiste, ki branijo barve njihovega ljubega kluba, je kljub težavam z jecljanjem stopil pred kamere in odgovarjal na vprašanja novinarja.

"Seveda sem po poškodbi vesel z zadetkoma in današnjo zmago. Na domačem terenu smo morali zmagati in zato je bil občutek dober. Bil sem na pravem mestu, žoga je prišla pod mojo nogo in zabil sem gol. Bilo je lahko. Seveda je bilo (veselje z navijači) izjemno. Med rehabilitacijo sem počel vse, kar sem lahko, da se vrnem še močnejši. Pri drugem zadetku sem imel malo sreče, ki jo pri nogometu potrebuješ. Zelo, zelo pomembna zmaga doma, ki nam vliva samozavest,"  so besede, ki se lažje zapišejo, kot izgovorijo, še posebej v tujem jeziku. Vsak junak ima svojo "napako", a največja vrednota največjih junakov je to, da svoje šibkosti spremenijo v svojo največjo prednost. Ken Sema se po svetu sprehaja v preobrazbi povprečnega človeka in nogometaša, a zdaj vsi vemo, da je v resnici veliko več kot to. Če v to ne verjamete, le predvajajte zgornji posnetek otroku, ki se v svojih najbolj občutljivih letih sooča z jecljanjem in neizogibnimi zbadljivkami sovrstnikov, in ga prepričajte, da Sema ni njegov junak.