Josip Šimunić predsedniku očita, da se ni odzval na protihrvaške slogane srbskih navijačev, med drugim na navijanje: "Ubij Hrvata, da šiptar nema brata." Šimunić je Iva Josipovića ob tem spomnil tudi na kritiko nad nacionalističnim navijanjem na nogometnih stadionih, ki naj bi bila razlog, da se hrvaški politični vrh ne udeležuje nogometnih tekem.
"Z obiskom tekme, kjer obstaja veliko tveganja nacionalizma, rasizma in izgredov, bi dal predsednik napačen znak," je med drugim dejal Josipović in pristavil, da bo prišel, ko bo stanje na stadionih tako, da se bodo tam dobro počutili prav vsi navijači. "Ali boste odgovorili na navijanje Srbov," pa Šimunić preko Facebooka javno sprašuje Josipovića.
A Šimunić meni, da gre za dvoličnost in sprašuje, ali je predsedniku nerodno zaradi vzklikov "U boj, u boj" in "Za dom" ali pa zaradi zažiganja hrvaške zastave, kot se je to zgodilo še v času, ko je bil zraven še nekdanji minister, pristojen za šport, Željko Jovanović.
"Mislim, da gospod Šimunić ne bere časopisov in ne gleda televizije in zato postavlja takšna vprašanja. A naj spomnim, da je škoda, ki jo je sam napravil Hrvaški, našemu nogometu in reprezentanci s svojim obnašanjem, nepopravljiva," pa med drugim odgovarja hrvaški predsednik.
Mediji na Hrvaškem se seveda sprašujejo, zakaj je ravno Šimunić tisti, ki je sprožil debato. Hrvaška javnost še predobro pomni lanski november, ko je na polnem Maksimirju po tekmi z Islandijo vzkliknil ustaški pozdrav "za dom", navijači pa so mu odgovorili "spremni". Mednarodna nogometna zveza mu je nato izrekla 12 tekem prepovedi igranja za reprezentanco, zaradi česar je nato izpustil letošnje SP v Braziliji.
A mediji niso le na strani nogometaša in ga med drugim sprašujejo, zakaj je igral proti Srbiji na Marakani, kjer je bila izobešena zastava z napisom Vukovar v Braziliji in zakaj ni tako kot Albanci branil čast svoje domovine, ali pa vsaj snel te zastave. Postavljajo mu tudi številna druga na nogomet vezana vprašanja, tudi to, zakaj prejema plačo od osebe, ki se je slikala v hrvaški uniformi, medtem ko so Hrvati umirali na bojiščih. Ta oseba pa je v tem času gradila poslovni imperij. Morda je najpomembnejši poziv, da s svojo avtoriteto pomirja strasti in nestrpnost na stadionih.
Tekma, na kateri albanski nogometaši trdijo, da so se bali za svoja življenja, da so njihov avtobus napadli že pred tekmo in da so jih ob incidentu na stadionu pretepali tudi policisti, še vedno buri duhove tako v Albaniji kot v Srbiji. Prav nič niso spravljivi niti politiki, ki eden drugega obtožujejo, da je kriva nasprotna stran. Kasneje so se toni vendarle umirili in vsaj zaenkrat kaže, da bo normalno potekal vsaj obisk ministrskega predsednika Albanije prihodnji teden v Beogradu. Vseeno sta državi ena drugi poslali diplomatsko noto.
A šport je že dolga leta platforma za nacionalistične izgrede navijačev. V Sloveniji je bil najbolj očiten tak primer finale vaterpolskega evropskega prvenstva med Srbijo in Hrvaško leta 2003 v Kranju, nekaj manjših izgredov je bilo tudi na drugih tekmah. Seveda je izstopal nogomet, ki je stalno izstopal z nacionalizmom navijačev in to že v 80-ih in 90-ih letih prejšnjega stoletja. Bržkone najbolj znani so bili izgredi na tekmi Dinamo - Cvena zvezda leta 1990, ki so jo številni ocenili kot jasen predznak razpada Jugoslavije. Ta se je dokončno zgodil v naslednjem letu.
KOMENTARJI (132)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.