Pepe: Real je bil pokopališče branilcev, to je bil kaos

Kot je v pogovoru za Expresso razkril Pepe, je bil po koncu svoje prve sezone pri Portu bližje Deportivu La Coruni kot madridskemu Realu, a mu vsemogočni predsednik portugalskega velikana Jorge Nuno Pinto da Costa ni dovolil oditi. V vrstah "zmajev" je Brazilec, ki je kasneje postal reprezentant Portugalske, nadaljeval z nizanjem odličnih predstav in si na koncu priigral sanjski prestop v Madrid. Pisalo se je leto 2007 ...

"Več tekem, kot sem odigral, več klubov se je pojavljalo. V tretji sezoni sem podaljšal pogodbo za pet let, na koncu sezone pa je prišla ponudba Real Madrida, čeprav sem imel tudi druge," je dejal Pepe, ki se je nato pri Realu zadržal okroglih deset let. "Zelo sem si želel v Real, kljub temu, da so mi nekateri ljudje govorili, da sem nor, ker si želim tja, saj da je zelo težko in, predvsem zato, ker je to pokopališče branilcev. V tistem trenutku je bila v ekipi luknja po odhodu (Fernanda) Hierra, jaz pa sem si želel tega izziva. Še naprej so se trudili, da bi odšel kam drugam, a vedno sem bil zelo neposreden: 'Si tega ne želi Real? Ne bodo plačali FC Portu? Če se bo vse to uresničilo, potem je vse dogovorjeno!'"je nadaljeval Pepe.

"Stal sem 30 milijonov evrov, glede na to, da sem prihajal iz takšnega prvenstva, kakršno je portugalsko ... Španski mediji so veliko bolj ostri kot portugalski, to zagotavljam. (smeh) Tako je bilo z mojim podpisom pogodbe: zapustil sem zbor Porta, kupil sem si obleke na letališču, ko pa sem prišel na četrti terminal v Madrid, me je tam že čakalo veliko novinarjev. Jorge Mendes (agent, op. a.) me je opozoril: 'Ko stopiš skozi vrata, bo ob tebi veliko ljudi, daj mi svojo torbico.' Jorgeju sem dal torbico, spomnim se, da si jo lahko obesil prek rame, odprl sem vrata in novinarji so mi postavili prvo vprašanje: 'Pepe, Pepe, si v tej torbici prinesel 30 milijonov?' Hej, saj nisem vedel, kaj bi rekel. Začutil sem, da me je nekdo narahlo porinil s hrbta, Jorge pa je rekel: 'Gremo, gremo, ne govori.' Uf ... Tisto vprašanje o 30 milijonih? Kaj pa mislite? Nisem znal špansko. Takrat je bilo težko, ja. (smeh)"

'Cannavaro? Moje ime je Fabio.'
Člansko ekipo Reala je vodil nemški trener Bernd Schuster, beli dres pa so takrat nosili nogometaši, kot so Raul Gonzalez, Ruud van Nistelrooy, Arjen Robben, Wesley Sneijder in Gonzalo Higuain. Madridčani so premočno osvojili državni naslov pred Villarrealom, Barcelona je bila z ogromnim zaostankom šele tretja in je morala na zadnjem "el clasicu" sezone realovce na njihovem Bernabeuu celo pozdraviti s špalirjem, ki je šel v zgodovino španskega nogometa. Pepeju pa so se posebej v spomin vtisnile anekdote s Fabiem Cannavarom, kapetanom Italije, ki je leta 2006 ob naslovu svetovnega prvaka osvojil tudi naziv najboljšega nogometaša nemškega mundiala.

"Dobro, to zdaj lahko povem, ker je minilo že veliko let in sva prijatelja: gre za zgodbo s Cannavarom. Na pripravah praktično nisem govoril, samo treniral sem in gledal, ker sem zelo pozoren. Takrat je šlo le za delo in še za več dela. Bili smo na letalu za Avstrijo in pripetilo se je, da se je usedel pred mano. Videl sem, kako je bral neko revijo, ko pa sem se zavedel, da je let pri koncu in da bo letalo počasi pristalo, sem se opogumil in mu šepetaje rekel: 'Cannavaro, Cannavaro, mi lahko daš revijo?' Cannavaro me je pogledal nazaj in mi rekel: 'Cannavaro? Moje ime je Fabio.' In mi obrnil hrbet. Nisem vedel, kaj bi rekel. Minile so sekunde, morda celo minute, a zdelo se mi je, kot da je cela večnost, dokler mi ni dal revije," je razkril Pepe.

"Prvo tekmo sem odigral proti Atletico Madridu. Prišel sem iz taktično organiziranega kluba, kjer smo, če je šla žoga na levo stran, morali pritisniti tam, če pa je šla žoga na desno stran, smo pritisnili drugače, takšne reči, osnovne. Kar pa sem videl pri Madridu, je bil kaos. V 30. minuti smo razpadli in prihajali so v situacije ena na ena, teči smo morali nazaj. Obrnem se k Fabiu in mu rečem: 'Fabio! Fabio! Pokrij hrbet, pokrij hrbet!' On pa mi reče: 'Ne, ne, tu tega ne počnemo. Vsak na svojo stran.' Jaz pa: 'A tako? Prekleto!' Gledal sem in videl bočne branilce v napadu, zadnjega vezista v napadu ... Mislil sem si: 'Kaj? Petdeset metrov je za mojim hrbtom, jaz pa moram tukaj igrati ena na ena?' Kasneje sem si mislil, da moram ostati miren, da mi bo že uspelo odigrati dobro. Korak za korakom sem pridobival na ugledu. Kdor je igral za Real v tisti sezoni, je moral skrbeti za to, da navijači proslavljajo gole, saj 2:0 ni bilo dovolj. Moral si doseči štiri, pet, šest golov, zadaj pa so ostajali le srednji branilci in vratar. To ni lahka slačilnica. Tam so vsi igralci visokega ranga. Zato so vsi pomembni, ne le začetna enajsterica. A pritisk je brutalen. Če zmagaš in se reči dobro odvijajo, ostaneš v ekipi in klubu, če pa ne zmagaš, odideš, na tvoje mesto pride nekdo drug in to je to. Če ne kažeš primernih predstav, za teboj že čakajo ostali, ki si želijo na tvoje mesto. Vedno moraš biti na visoki ravni." 

Kljub ostrim besedam z Mourinhom 'vse razrešeno'
Pepe se je od Reala poslovil leta 2017, ko Joseja Mourinha že dolgo ni bilo več v klubu. S Portugalcem se je javno sporekel, ko se je ta lotil vratarja in kapetana kluba Ikerja Casillasa, ki ga je za več tekem posadil na klop. A Pepe trdi, da do Mourinha ne čuti nobenih zamer, medtem ko je s Casillasom spet združil moči pri Portu, kjer pa je legendarni španski vratar zaradi težav s srcem hitro končal svojo portugalsko avanturo.

"Vse sva zgladila, razrešila, nimam nobenih težav z misterjem (trenerjem Mourinhom, op. a.). Občudujem ga zaradi dela, ki ga opravlja, to so reči, ki se pač zgodijo, in to je to," je nadaljeval Pepe in o Casillasu pristavil: "Ko sem prišel v Madrid, mi je Iker dejal: 'Torej, že govoriš špansko?' Jaz sem rekel: 'Ne, ne ...' On pa: 'No, poglej, moraš govoriti.' Več let kasneje, ko sem se vrnil v Porto, sem naletel nanj, pa sem mu tudi sam rekel: 'Torej, že znaš portugalsko?' Rekel je: 'Ah, nekaj malega, nekaj malega.' Jaz pa: 'To ni dovolj!' (smeh)"

Ancelotti je na vsak način želel, da odigra finale v Lizboni
Dotaknil se je tudi Carla Ancelottija, s katerim je Real prekinil dolgo čakanje na svoj deseti evropski naslov. Ancelotti mu je v telefonskem pogovoru kmalu po podpisu pogodbe dejal, da ne bo njegova prva izbira na položaju srednjega branilca, a mu je obljubil, da se bo lahko v vsakem trenutku boril za svoje mesto s Sergiem Ramosom in Raphaëlom Varanom.

"Mislil sem si: 'Če bo ta gospod tudi v prihodnje tako pošten, kot je sedaj, potem bom ostal in se bom boril za vsako priložnost, ki se mi ponudi.' Mister je pogovor končal takole: 'Prvaki bomo!' In res smo bili," je še povedal Pepe, ki nepozabnega finala leta 2014 v Lizboni kljub Ancelottijevemu prigovarjanju ni odigral. "Poškodoval sem se v Valladolidu, če pa se spomnite, je Diego Costa (napadalec Atletica, s katerim se je Real meril v finalu, op. a.) odšel na neke terapije izven Španije. Jaz nisem šel nikamor, poznam moje telo, odločil sem se, da bom na zadnjem treningu mojemu trenerju povedal, če sem pripravljen ali ne. 15 ali 20 dni nisem treniral, opravljal sem samo terapije in čakal na finale," se je spominjal Pepe.

"Ko smo že bili v Lizboni, sem Ancelottiju rekel: 'Mister, še vedno me boli.' On pa: 'Počakajmo še malo, bomo videli jutri.' Naslednji dan sem spet začutil to bolečino in se zavedel, da bom izpustil tisti finale. 'Mister, ne bo šlo,' sem mu rekel. 'Ne želiš v igro, da bi bil vsaj na fotografiji? Zaslužiš si to, človek,' mi je rekel. 'Mister, predstavljajte si, da grem v igro, se poškodujem, nato pa morate zaradi tega porabiti eno menjavo. Ne potrebujem igranja v finalu, da bi se počutil kot zmagovalec Lige prvakov,' sem mu dejal. Cris (Cristiano Ronaldo, op. a.) je bil zraven in Ancelotti je dejal: 'Pa saj smo že zmagali!' Cris pa: 'Mister ... Mirno.' Ancelotti pa: 'Želiš staviti z mano? Že smo zmagali.' Če je slučaj ali ne, si je v 93. minuti Sergio Ramos izboril prostor, dosegel 'golček', šli smo v podaljšek in osvojili Ligo prvakov."

Z mamo v postelji do 18. leta
Povedal je še, da nikoli ni rad sanjaril, tudi zato pa nikoli ni niti pomislil, da bo Ligo prvakov v karieri osvojil kar trikrat.

"Da bom jaz, fantič, ki je spal z mamo do svojega 18. leta, lahko osvojil tri naslove v Ligi prvakov? (smeh) Poglejte, tega si nikoli nisem predstavljal, to drži. Čutil sem, da lahko pridem daleč, a nikoli mi ni padlo na pamet, da bi lahko osvojil tri. A nikoli nisem bil oseba, ki razmišlja o prihodnosti. Menim, da bolj kot sanjariš, bolj pozabljaš na sedanjost."