Patrice Evra: Nočem, da otroci živijo tako, kot sem jaz, bil sem robot

"Bil sem robot." Tako svoje čustveno stanje opisuje danes 41-letni Patrice Evra, ki večino svojega življenja preprosto ni želel – ali mogel – čutiti ničesar. Žalostni filmi, smrti prijateljev in družinskih članov, prav nič ga ni moglo prisiliti v to, da bi potočil eno samo solzo. Tudi čustva drugih so ga pustila ravnodušnega.

'Vsi so se smejali. To obžalujem'

Spomni se trenutka, ki ga zdaj obžaluje. Leta 2015, ko je še bil član Juventusa, je videl enega od svojih soigralcev s solzami v očeh. Ko ga je vprašal, zakaj joče, ga je njegov odgovor šokiral. "Še četrtič sem pogledal neki film in vsakič, ko ga gledam, jočem," je bil odgovor njegovega nekdanjega soigralca. "Bil sem začuden," se spomni Evra, ki je nato drugemu soigralcu omenil, kaj je videl. Ta je solze soigralca naznanil vsem v slačilnici. "Vsi so se smejali. To obžalujem," danes prizna nekdanji francoski reprezentant.

'Nikomur nisem rekel ničesar'

Zdaj je Evra drug človek predvsem zato, ker je lani končno javno priznal, da ga je pri 13 letih starosti spolno zlorabil ravnatelj njegove osnovne šole. Pri ravnatelju je bival zato, ker je bil njegov dom predaleč od šole. Ponoči se je ravnatelj vtihotapil v njegovo spalnico in se ga neprimerno dotikal. Prisilil ga je celo v oralni seks. "Nikomur nisem rekel ničesar. Preveč me je bilo sram, da bi o tem govoril s svojo mamo in dvomil sem, da mi bo kdor koli drug verjel," je Evra zapisal v svoji avtobiografiji "To igro ljubim".

Ni zbral poguma, da bi priznal to, kar ga je tako močno zaznamovalo

Ko je bil star 24 let, je prejel klic policije, ki ga je vprašala, ali ga je omenjeni ravnatelj zlorabil. Drugi otroci so namreč ravnatelja prijavili, ker je zlorabil tudi njih. Bal se je, da bodo ljudje spremenili svoje mnenje o njem in ni zbral poguma, da bi priznal to, kar ga je tako močno zaznamovalo. "(Policisti) so me vprašali, ali sem prepričan, da se ni nič zgodilo, jaz pa sem lagal in rekel, da ni, ker sem bil slaven in sem se bal odziva. S tem sem živel dolga leta. Ne morem vam povedati, kako to obžalujem," je novinarju angleškega časnika The Guardian priznal Evra.

'Nisem mogel jokati'

Meni, da med igralno kariero ne bi mogel tako odkrito spregovoriti o svojih izkušnjah, saj je bil pogovor o čustvih in težkih trenutkih med soigralci znak šibkosti. "To je strupena moškost. Ljudje niso odprtega uma. Takoj, ko pokažeš, da si človek, pomislijo, da s teboj ne morejo "v vojno"," je dejal Francoz, rojen v Senegalu.

"S tem sem se soočil tako, da sem svoja čustva popolnoma ugasnil. Nisem mogel jokati. Nisem tudi mogel pokazati pretiranega veselja," je leta trpljenja opisal Evra. Nato je z novinarjem podelil tudi svojo veliko željo: "Ne želim, da otroci živijo tako, kot sem jaz dolga leta."