Opazovanje Haalanda ali čakajoč Godota nogometa

Po ogledu vseh 84 minut, ki jih je Norvežan preživel na popolni zelenici Bayernovega stadiona, vam lahko zagotovim, da popolnega odgovora nimam. Nekateri pravijo, da je tako dober, ker je visok in hiter. Spet drugi zato, ker ima "ubijalski nagon". Ker je "vedno na pravem položaju". A ti razlogi vključujejo zgolj del njegove resnične vrednosti. Pravzaprav je Erling Haaland nogometaš, ki je pri zgolj 22 letih starosti umetnost ekonomičnega gibanja osvojil do potankosti.

K ogledu tekme sem pristopil z miselnim eksperimentom, s katerim sem poskušal izbrisati vse dele svojega spomina, ki vključujejo Norvežana. Čeprav se spomnim marsikatere neprijetne izkušnje iz svoje preteklosti, ki bi jo z veseljem pozabil, ampak mi to nikakor ne uspe, moram priznati, da mi je v uvodnih minutah tekme misija "pozabi Erlinga" šla zelo dobro od rok. Za to je bil najbolj kriv junak naše zgodbe, ki se v prvih 15 minutah žoge praktično ni dotaknil. V nekem trenutku sem novoodkrito supermoč moral izklopiti, ker sem začel dvomiti v resničnost. Haaland ni teroriziral nasprotnih branilcev s svojim gibanjem, saj se pravzaprav ni veliko gibal. Ni jih nadlegoval, ko njegovo moštvo ni imelo žoge v svoji posesti. Nakazoval je, da bi jih mogoče nekoč v bližnji prihodnosti lahko, ampak jih vedno znova ni zares.

Z njimi se ni prerival za čim bolj ugoden položaj ob prejemu dolge podaje, ni tekel v na videz prazne prostore tudi, ko je vnaprej vedel, da žoge ne bo prejel zato, da bi soigralcem odprl prostor. Skratka, ni se "žrtvoval". Ni prišel po žogo v svojo polovico in poskušal na silo preigrati celotne nasprotne obrambe, kot bi to v mlajših letih (pogosto zelo uspešno) storil Cristiano Ronaldo. Ali pa vedno znova sprejel žogo in jo podal najbližjemu soigralcu, kot to v trenutkih spoznavanja strategije nasprotnikov rad stori Lionel Messi. Ne, Erling Haaland na povratni tekmi Lige prvakov v prvih 17 minutah ni storil praktično ničesar.

Moje misli so ob pomanjkanju akcije okoli Haalanda začele tavati proti domu. Sem oče še ne dveletnega otroka in v tistih redkih trenutkih, ko se to malo bitje odloči, da se bo zabavalo samo s seboj, si kot starš dovolim redek trenutek popolne sprostitve. No, pravzaprav ne popolne, saj podzavestno ves čas čakam na trenutek, ko bom "slišal" to, kar bo mojo kratko oazo miru neizogibno in nenadno prekinilo. Popolna tišina v domu, v katerem se majhen otrok igra sam s seboj, predstavlja zgolj težave. Če ni po nekem čudežu zaspal, se morajo starši v trenutku pognati v akcijo in preprečiti vragolijo, ki je v primeru njihove neaktivnosti neizogibna.

194 centimetrov visok in 88 kilogramov težek Haaland seveda ni otrok. Njegova sposobnost ustvarjanja maksimalnega kaosa v trenutkih največjega miru pa je vseeno neverjetna. To je na lastni koži okusil svetovni podprvak in branilec Bayerna Dayot Upamecano. Če bi Francoz bil oče, bi mogoče lahko predvidel to, kar se je na Allianz Areni zgodilo v 18. minuti tekme. Vezist Bayerna Jamal Musiala je izgubil žogo, ta je takoj prišla do Kevina De Bruyneja, ki jo je nenadoma poslal proti agentu kaosa. Upamecano je za Norvežanom zaostajal korak ali dva in ni mu preostalo nič drugega, kot da Norvežana ustavi s prekrškom. Otrok je na tleh, solze na stadionu se nabirajo in prej blažen mir je zdaj zgolj tih šepet preteklosti, ki se nikoli več ne bo vrnila. Sledi rdeč karton in konec zgodbe. No, tokrat ne. Upamecano je tako kot nešteto staršev vsak dan po vsem svetu imel srečo, veliko srečo, da je otrok živ in zdrav. Stroj z Norveške je napačno predvidel postavitev svojega nasprotnika in se za pičlih nekaj centimetrov znašel v prepovedanem položaju, a nič ne de, prišla bo nova priložnost.

A v prvem polčasu nekaj vendar ni bilo popolno v svetu Erlinga Haalanda. Ob redkih priložnostih, ko je dobil žogo, jo je nerodno sprejel ali pa vrnil nazaj v nenevaren položaj. Kljub temu je v 37. minuti po igri z roko znova nesrečnega Upamecanoja dobil novo priložnost. Stopil je pred belo točko in zbral misli pred strelom z enajstmetrovke, ki bi žive mrtvece iz Münchna dokončno pokončal. Pred smrtonosnim udarcem se je moral na kratko pogovoriti z nadležnim sodnikom, izprazniti obe nosnici, sledil je sodnikov žvižg in ... Kaj je to? Majhen, nepomemben predmet daleč od žoge in vratarja? Vestni Leon Goretzka na popolni nemški zelenici česa takega ne bo trpel, sodnik je smetarjevi želji ugodil in v norveški stroj se je v vmesnem času tihoma prikradlo malo prahu. Bum in žoga je poletela čez vrata. Vendarle je človek! Za trenutek se je prijel za glavo, a na obraz hitro vrnil svojo ubijalsko masko.

Moram priznati, da moji vtisi o Haalandu po ogledu prvega polčasa niso bili najboljši. Slab dotik, povprečno gibanje po zelenici, minimalna pomoč v obrambi ... Še najbolj je navdušila njegova imitacija varnostnika v nočnem klubu v podaljšku prvega polčasa. Rezultat ob odmoru je bil 0:0, Bayern je še živel, a plenilec je žrtev zgolj čakal v zasedi.

Haalandov trener je človek, ki s svojim intenzivnim pogledom novinarjem med postavljanjem njihovega vprašanja počasi, a vztrajno zbije vso samozavest, ki so jo nabrali v svojem dolgem in napornem življenju. Pep Guardiola je nepopustljiv in predstave 22-letnika v prvih 45 minutah ni sprejel zlahka. Med polčasom je Norvežana odprl, mu podmazal nekaj ležajev, zamenjal nekaj tesnil in ga priklopil na računalnik, kjer je spremenil nekaj ukazov v njegovi programski kodi, "et voilà". Rezultati so bili takoj vidni. 

Čeprav v uvodnih minutah drugega polčasa znova ni bil pretirano pogosto pri žogi, je bilo njegovo gibanje bolj smiselno. Tudi njegovi soigralci so z novimi ukazi v posesti večkrat pogledovali proti njemu. V 55. minuti se je Haaland prvič na tekmi znašel sam pred nasprotnikovim vratarjem, a strel ob prvem dotiku je bil preveč podoben strelu navadnega smrtnika in prestrašena mreža je znova ostala nedotaknjena.

Zdaj vam kot oče lahko predstavim drugo verzijo svojega otroka. Glasni kriki, nenadziran tek po stanovanju, polni kozarci, ki padajo po tleh, pobarvane stene, nerazumne želje in vsesplošni kaos, ki poje vse pred seboj. Možnosti sta dve, ostati miren in vztrajati pri preprečevanju najhujšega ter sorazmerno mirnem pogovoru, ali jezno dretje. Osebno sem ljubitelj prve možnosti – predvsem zato, ker na moje duševno stanje vpliva bolj blagodejno in mi prihrani ogromno energije. Ta pristop bi po mojem mnenju v 57. minuti moral izbrati nebogljeni Upamecano, ki pa je storil ravno obratno. V paniki se je podal v lov za tistim, česar nikoli ne bi mogel ujeti. Norveški morilec sanj ga je imel natanko tam, kjer ga je želel imeti. Ob spektakularnem padcu nasprotnika se je pozabaval in z nasmehom na obrazu ter prstom na ustih utišal očeta, stanovanje, sosesko in ves München. 

To je storil že 48-krat v tej sezoni in verjamem, da bo to storil še neštetokrat. Pri 22 letih starosti ni več otrok, ravno nasprotno. Je najbolj odrasla oseba na največjih nogometnih stadionih tega sveta. V svoje sposobnosti že dolgo več ne dvomi. Nasprotnike spoštuje, a nanje gleda z viška. Prilagodi se vsaki situaciji in dobro se zaveda, da je vsaka njegova napaka zgolj gorivo za naslednjo priložnost. Obkrožajo ga najboljši nogometaši na svetu, s klopi ga spodbuja eden najboljših trenerjev vseh časov, on pa vse informacije sprejema, jih procesira, navodila vestno izvede, in še preden se je kdor koli zavedal, je najbolj energičen otrok v vrtcu postal dekan najprestižnejše nogometne univerze. Brez kapljice znoja na obrazu predava po vsem svetu. Erling, ne vem, kako si postal to, kar si, ampak vsa čast in poklon.