Ker je Manchester City veljal za izrazitega favorita, je bilo jasno, da bodo v taboru Interja v uvodnih minutah skušali čim bolj nevtralizirati najbolj nevarne adute meščanov. V prvem polčasu je četi Simoneja Inzaghija to uspelo skoraj do popolnosti, saj nasprotniku ni dovolila veliko priložnosti.
Prvo je imel Bernardo Silva, ki je meril mimo daljše vratnice, nato je v Andrea Onanaja iz neposredne bližine meril Erling Haaland, le nekaj minut zatem pa je dlani kamerunskega vratarja ogrel še Kevin De Bruyne, ki je streljal z razdalje. To pa je bilo tudi vse, kar so v prvih 45 minutah zmogli angleški prvaki.
Obrambna zavzetost se je poznala v napadu
Na drugi strani se je poznalo, da je Inter večino svoje energije porabil med branjenjem, saj Nerazzurri niti enkrat niso resneje sprožili proti Edersonovim vratom. Brazilski golman si je sicer že na začetku privoščil kar tri velike napake in s tem pokazal nekaj ranljivosti, ki pa je pri Interju niso znali kaznovati.
Poleg neučinkovitosti je imel Guardiola po prvih 45 minutah še en razlog za skrb: poškodoval se je namreč njegov glavni kreativec De Bruyne, ki je sprva stisnil zobe, a je bilo po nekaj minutah jasno, da ne bo mogel nadaljevati. Nadomestil ga je Phil Foden.
Obetavno nadaljevanja Interja, a je po zapravljenem Martinezu prišla kazen
Tudi začetek nadaljevanja je bil za Milančane obetaven. City še naprej ni prihajal do pravih priložnosti, po drugi strani pa so Inzaghijevi varovanci bili videti vse bolj nevarni. Po slabi uri igre je Romelu Lukaku vstopil namesto Edina Džeka. Belgijec bi lahko le dve minuti kasneje že dočakal prvo izjemno priložnost, a se je Lautaro Martinez namesto za podajo odločil za strel iz precej zahtevnega položaja, s katerim Ederson ni imel večjih težav.
Zdelo se je, da Inter prevzema pobudo, potem pa je v 68. minuti prišla streznitev na drugi strani. Akanji je v kazenskem prostoru lepo našel Bernarda Silvo, ta je poslal predložek, ki ga je Interjeva obramba odbila naravnost na nogo Rodriju, ki je v zaključku ostal priseben in premagal nemočnega Onanaja.
Lukaku bi moral izkoristiti priložnost v 88. minuti
Do konca je ostalo še dobrih 20 minut, v katerih je imel Inter kar nekaj zares lepih priložnosti za vsaj izenačenje. Federico Dimarco je z glavo lobal Edersona, veselje mu je najprej preprečila prečka, po odbiti žogi pa je Dimarco nastreljal še soigralca Lukakuja. Prav slednji je v 73. minuti meril naravnost v Edersona, tik pred koncem pa se je belgijskemu napadalcu po dobljenem skoku Marcela Brozovića ponudila še ena izjemna priložnost, vendar je še enkrat več meril naravnost v brazilskega vratarja.
Tako je ostalo pri izidu 1:0, ki je Manchester Cityju po letih razočaranj vendarle prinesel tako želeno slavje v najelitnejšem klubskem tekmovanju. Na drugi strani pri Interju ne morejo imeti razlogov za zadovoljstvo, so pa vsekakor lahko ponosni na uvrstitev v veliki finale in način, s katerim so se zoperstavili v tej sezoni z naskokom najboljšemu moštvu stare celine.
Guardiola si ni "izmišljal nogometa"
Pep Guardiola je znan po tem, da na najpomembnejših tekmah rad eksperimentira. Vsi se spomnimo, kako je finale v Portu pred dvema letoma začel brez defenzivno naravnanega vezista, kar ga je na koncu kaznovalo, saj je Chelsea slavil z 1:0.
Tokrat se je katalonski strateg vendarle odločil za nekoliko bolj konservativen pristop, saj udarne začetne enajsterice ni veliko spreminjal. Edino presenečenje je bilo, da je na klopi ostal izkušeni Kyle Walker, na njegov račun je začel Nathan Ake, ki se je svetovni javnosti pred leti predstavil kot najboljši posameznik Eura U17, ki ga je gostila Slovenija.
V napadu, kakopak, ni šlo brez Erlinga Haalanda, ki pa ga je optimalna forma v zaključku sezone več kot očitno zapustila, saj tudi tokrat ni bil najbolj nevaren.
V taboru Interja je bilo največje vprašanje, kdo bo v konici napada začel poleg Lautara Martineza. Na koncu se je Simone Inzaghi vendarle odločil za Edina Džeka, ki je začel že obe polfinalni tekmi proti Milanu, Romelu Lukaku je tako le ostal na klopi.
V Manchestru so skupinski ogled tekme organizirali na nekdanji železniški postaji Mayfield v središču mesta. Tam je bilo prostora za zgolj šest tisoč navijačev, vsi ostali so se morali znajti po svoje. Ko je Rodri dosegel edini zadetek na tekmi, pa je po bučnem slavju bilo videti, kot da je navijačev vsaj nekajkrat toliko, nam je iz Manchestra sporočila naša novinarka Tina Hacler.