Od favele do Italije in nazaj: Legendarni Adriano razkril svojo zgodbo

Imel potencial, da postane eden izmed največjih vseh časov

Adriano je člansko nogometno kariero začel pri Flamengu. Njegov nesporni talent so opazili v Milanu pri Interju, kjer je na debiju na stadionu Santiago Bernabeu z močnim udarcem iz prostega strela dosegel prvenec v modro-črnem dresu. 

Iz Interja se je Brazilec za eno sezono preselil v moštvo iz Parme. Pri nekdanjemu velikanu italijanskega nogometa, ki je danes le še bleda senca nekdanjih uspehov, je tvoril sijajen napadalni dvojec z Romunom Adrianom Mutujem. 

Sledil je povratek v tabor Interja, kjer je Brazilec kazal sijajne predstave, s katerimi je zasedel šesto mesto na izboru za zlato žogo. 

Po smrti očeta zapadel v depresijo

A to je bil začetek konca. Ko je Adriano izvedel za smrt svojega očeta, je padel v depresijo, zatekel se je k alkoholu, njegova kariera pa se je počasi in vztrajno potapljala. 

"Prejel je klic iz Brazilije: 'Adri, oče je mrtev.' Videl sem ga v njegovi sobi, odvrgel je telefon in začel kričati. Ne morete si predstavljati, kakšni kriki so to bili. Od takrat sva z Morattijem (op. p. nekdanji predsednik Interja) nanj pazila kot na mlajšega brata. Igral je nogomet, dosegal zadetke in jih namenjal očetu. Po tem klicu se je vse spremenilo. Ni nam ga uspelo izvleči iz depresije," je povedal Javier Zanetti, ki je bil takrat kapetan Interja.

Adriano se je poskušal vrniti na prave tirnice. "Pogajal sem se z Robertom Mancinijem. Z Josejem Mourinhom sem se zelo trudil. Jokal sem na Morattijevem ramenu. A nisem mogel narediti tega, kar so zahtevali. Nekaj tednov sem bil v redu, izogibal sem se alkoholu, treniral kot konj, a vedno je prišlo do ponovnega zdrsa. Spet in spet. Vsi so me kritizirali. Nisem več zdržal."

Kariero je skušal obuditi pri Flamengu, Romi, Corinthiansu, Atleticu Paranaenseju in Miamiju, a pravega uspeha ni bilo. 

V faveli uživa v skromnosti

Danes, pri 42 letih, nekdanji brazilski reprezentant, ki je za Brazilijo na 48 tekmah dosegel 27 zadetkov, znova biva v faveli, kjer je odraščal. Na družbenih omrežjih so se pojavili njegovi posnetki, a ker si jih je javnost napačno razlagala, je Adriano svojo zgodbo razkril v javnem pismu na spletnem portalu The Players' Tribune. 

"Ljudje so govorili veliko sranja, ker so se vsi počutili sramotno. Adriano ne zasluži več sedem milijonov evrov. Je vse to žrtvoval zaradi tega sranja? To sem največkrat slišal. Ampak ne vedo, zakaj sem to naredil. To sem naredil, ker nisem bil dobro. Potreboval sem svoj prostor, da sem lahko delal, kar sem želel. Je kaj narobe s tem, kako preživljamo čas tukaj? Ne. Edina stvar, ki jo iščem v Vili Cruzeiro, je mir. Tukaj hodim bos in brez majice, oblečen samo v kratke hlače. Igram domino, sedim na robniku, spominjam se otroških zgodb, poslušam glasbo, plešem s prijatelji in spim na tleh. V vsaki od teh ulic vidim svojega očeta," je pojasnil nekdanji brazilski napadalec.

In dodal: "Kaj več bi si še lahko želel? Tu sem spoštovan. Tu sem se naučil, kaj je to skupnost. Vila Cruzeiro ni najboljši kraj na svetu, a je moj kraj."

Luksuz zamenjal za domačnost

Adriano je dolga leta živel v Barri da Tijuci, luksuznem delu Ria, toda srce ga je vselej vodilo nazaj v favelo, kjer je odraščal, v favelo Vila Cruzeiro. Tam se počuti domače, čeprav je to soseska, ki velja za eno najnevarnejših v Riu. 

"To je res nevaren kraj. Življenje je težko. Ljudje trpijo. Mnogi prijatelji morajo ubrati druge poti. Če bi začel šteti vse ljudi, ki jih poznam in so umrli nasilne smrti, bi o tem govoril dneve in dneve ... Moj oče je bil ustreljen v glavo na zabavi v Cruzeiru, ko sem bil star 10 let. Izgubljena krogla. Nič ni imel s tistim kaosom. Po tem naše družinsko življenje nikoli več ni bilo enako. Moj oče je začel pogosto doživljati epileptične napade. Odraščal sem ob njegovih krizah. Mirinho (op. p. vzdevek Adrianovega očeta Almirja Leiteja Ribeira) nikoli več ni mogel delati. Odgovornost za preživetje družine je v celoti padla na pleča moje mame. In kaj je naredila? Soočila se je z vsem. Zanašala se je na pomoč naših sosedov. Tudi naša družina je bila tam, da pomaga. Tukaj vsi živimo z malim. Nihče nima več kot ostali. In kljub temu moja mama ni bila sama. Vedno se je našel nekdo, ki ji je ponudil pomoč."

V Italiji trpel za domotožjem

Povsem drugače je Adriano okolico zaznaval v Evropi, v Milanu. "To je bila ena od stvari, ki so me najbolj presenetile, ko sem se preselil v Evropo. Ulice so tihe. Ljudje se ne pozdravljajo. Vsi držijo distanco. Prvi božič, ki sem ga preživel v Milanu, je bil zame težek. Konec leta je za mojo družino zelo pomemben čas. Takrat se zberemo vsi skupaj. Vedno je bilo tako."

Ko je Brazilec prišel v Inter, je že ob prvi zimi občutil zelo močan udarec. "Prišel je božič, jaz pa sem ostal sam v svojem stanovanju. V Milanu je ledeno mrzlo. Tista depresija, ki te zadene med ledenimi meseci na severu Italije. Vsi v temnih oblačilih. Prazne ulice. Dnevi so zelo kratki. Vreme je vlažno. Nisem imel volje za nič. Vse to, skupaj z domotožjem, me je spravilo obupno na tla," je dejal Adriano.

In nadaljeval: "Kljub temu je bil (Clarence) Seedorf izjemen prijatelj. Na božični večer sta z njegovo ženo pripravila večerjo za najbližje in me povabila. Predstavljajte si božični sprejem pri njemu doma. Eleganca, ki jo moraš videti. Vse je bilo zelo lepo in okusno, ampak če sem iskren, sem si želel biti v Riu de Janeiru. Nisem ostal dolgo pri njih. Opravičil sem se, se hitro poslovil in se vrnil v svoje stanovanje."

Sledil je klic domov, ki je le še poglobil njegovo krizo. "Poklical sem domov. 'Živijo, mama. Vesel božič,' sem rekel. 'Moj sin! Pogrešam te. Vesel božič. Vsi so tukaj, manjkaš samo ti,' mi je odgovorila. Slišal sem smeh v ozadju. Glasen zvok s trobentami, ki so jih igrale moje tete, da se spomnijo na čas, ko so bile še dekleta. Sceno sem si lahko predstavljal pred seboj samo s poslušanjem hrupa preko telefona. Takoj sem začel jokati. 'Si v redu, sinko?' je vprašala mama. 'Ja, ja. Pravkar sem prišel iz prijateljeve hiše,' sem rekel, v sebi pa sem jokal kot mačka. Bil sem zlomljen. Prijel sem steklenico vodke. Vso sem spil sam. Jokal sem vso noč. Zaspal sem na kavču."

Naprej ga je gnala skrb za družino

"Kaj sem lahko naredil? Bil sem v Milanu z razlogom. To je bilo tisto, kar sem sanjal vse življenje. Bog mi je dal priložnost, da postanem nogometaš v Evropi. Življenje moje družine se je močno izboljšalo. In tudi moja družina je veliko naredila za to. To je bil majhen znesek, ki sem ga moral plačati, v primerjavi s tem, kar se je dogajalo in kar se še bo. To sem imel jasno v glavi. A to me ni ustavilo, da bi bil žalosten," je povedal Adriano. 

"Veste, kakšen je občutek biti obljuba? Jaz vem. Vključno z neizpolnjeno obljubo. Največja zapravljena priložnost nogometa: jaz. Všeč mi je ta beseda, zapravljena priložnost. Ne le zaradi tega, kako se sliši, ampak ker sem obseden z zapravljanjem svojega življenja. Nič mi ne manjka v tem norem zapravljanju. Užitek mi je to breme," je dodal.

In nadaljeval: "Ne jemljem drog, čeprav poskušajo dokazati nasprotno. Nisem vpleten v kriminal, čeprav bi seveda lahko bil. Ne maram nočnih klubov. Vedno hodim na isto mesto v svoji soseski, na Nanajino stojnico. Če me želiš srečati, se oglasi. Ja, drži, da pijem vsak drugi dan. (In tudi tiste druge dni.) Kako pride nekdo, kot sem jaz, do točke, ko skoraj vsak dan pije? Ne maram pojasnjevati drugim. Ampak tukaj je, pijem, ker ni lahko biti obljuba, ki ostaja v dolgu. In pri mojih letih je to še slabše."

'Fant, ki je zapustil favelo in v Evropi dobil vzdevek Cesar'

"Kličejo me Cesar. Si lahko predstavljaš to? Fant, ki je zapustil favelo in v Evropi dobil vzdevek Cesar. Kako to razložiš? Tega do danes nisem razumel. No, mogoče sem pa le naredil nekaj prav. Veliko ljudi ni razumelo, zakaj sem zapustil slavo stadionov, da bi sedel v svoji stari soseski in pil do omamljenosti. Ker sem si na neki točki to želel, in to je ena tistih odločitev, ki jih je težko preklicati," pravi Adriano.

Adriano je v svoji karieri osvojil brazilsko Serie A (2009, 2011), italijansko Serie A (2005/06, 2006/07, 2007/08, 2008/09), italijanski pokal (2004/05, 2005/06), italijanski superpokal (2005, 2006), svetovno prvenstvo do 17 let (1999) in južnoameriško nogometno prvenstvo (2004).