Diego Armando Maradona se je rodil 30. oktobra 1960 v Lanusu (provinca Buenos Aires). Odraščal je v Villi Fiorito, majhnem mestu na obrobju Buenos Airesa. Bil je prvi fant v družini po štirih hčerah. Nogomet je vzljubil že kot majhen otrok, hitro, natančneje pri osmih letih, pa ga je opazil eden od skavtov, ko je igral za lokalni klub Estrella Roja (Rdeča zvezda, op. p.). Kariero je Maradona, ki je za svoja idola označil Brazilca Rivelina in slovitega Georga Besta, začel v klubu Argentinos Juniors, za katerega je igral kar pet sezon. Sledila je selitev k sloviti Boci Juniors, kjer pa ni bil dolgo, saj ga je v svoje vrste zvabila Barcelona leta 1982 za tedaj rekordno odškodnino.
Na slovitem el clasicu je Maradona tako navdušil celo navijače Reala, da so mu ti kot prvemu Barceloninemu nogometašu v zgodovini zaploskali. Zaradi težav zunaj nogometnih zelenic in poškodb se mu je Barcelona odrekla. Sodu je dno izbil vsesplošni pretep na finalni tekmi kraljevega pokala med Barco in Athletico Bilbaom pred očmi španskega kralja Juana Carlosa I., v katerega je bil vpleten tudi Maradona. V klubu so se odločili – potem ko so posnetki obkrožili svet Argentinčevega nešportnega ravnanja, da ne morejo nadaljevati z njim, zato so se z Maradono razšli in ga prodali v Napoli za tedaj prav tako rekordno odškodnino.
V Napoli je Maradona prišel 5. julija 1984, prav v tem klubu pa je pustil največji pečat. Že na predstavitvi ga je pričakalo 75.000 ljudi na slovitem stadionu San Paulo. Napoli je leta 1987 popeljal do prvega naslova v Serie A. Po Napoliju, kjer je preživel kar sedem let, je oblekel še dres Seville, Newell's Old Boys, kariero pa je zaključil v Boci Juniors. V zaključku kariere je imel precejšnje težave z zasvojenostjo in uporabo kokaina. Zaradi te je izpuščal treninge in tekme, prislužil pa si je tudi 15-mesečno prepoved igranja nogometa, prijateljeval pa naj bi tudi z italijansko mafijo Camorro. Iz Napolija je odšel nečastno, a pustil velik pečat.
Božja roka
Leta 1986 je Maradona nehote zaslovel, ko je žogo v gol Anglije na četrtfinalni tekmi svetovnega prvenstva 1986 pospravil kar z roko. Tunizijski sodnik Ali Bin Nasser je zadetek priznal, pomagalo ni niti ogorčeno protestiranje Angležev. Maradona je vse igralce pozval, naj se čim bolj veselijo, da bi bilo vse čim bolj videti v skladu s pravili. Na novinarski konferenci po tekmi je tedaj dejal: "Gol sem dosegel malce z božjo roko, malce pa z mojo glavo."
Maradona je čez slabe štiri minute še enkrat zadel in zapečatil usodo Anglije, ki ji ni pomagal niti častni zadetek Garyja Linekerja v 81. minuti. Nato je Maradona zabil še dva gola v polfinalu, in sicer Belgijcem, v finalu pa se ni vpisal med strelce, a je vseeno na koncu znamenita desetica dvignila lovoriko za naslov svetovnih prvakov. Argentina je namreč zmagala s 3:2 z goli Joseja Luisa Browna, Jorgeja Valdana in Jorgeja Luisa Burruchage. Diego Armando Maradona je bil tudi prejemnik nagrade zlata žoga za najboljšega igralca turnirja. Podpisal se je pod pet zadetkov. Naslov svetovnih prvakov leta 1986 je bil tudi zadnji za Argentince. Prvega so gavči osvojili leta 1978, ko je bil Maradona star 17 let, a ga tedanji selektor na presenečenje vseh ni vpoklical v reprezentanco.
Glavni tvorec uspehov
Ne le argentinsko reprezentanco, do številnih lovorik je velikan svetovnega nogometa popeljal tudi Napoli. V sezonah 1986/87 in 1989/90, ko je bil Maradona na vrhuncu svoje nogometne kariere, je Neapeljčane popeljal do edinih lovorik v Serie A v zgodovini kluba. Ne preseneča, da so ga vročekrvni navijači z juga Italije častili kot boga.
Bogata zbirka lovorik
V karieri je osvojil mnogo lovorik, med glavne in najpomembnejše pa zagotovo sodi naslov svetovnega prvaka leta 1986 z argentinsko reprezentanco. Podpisal se je pod dva naslova v Serie A, Uefin pokal (današnja Liga Evropa), italijanski pokal in italijanski superpokal. Osvojil je tudi španski kraljevi pokal, ligaški pokal, superpokal Španije. Tu je še osvojeno argentinsko prvenstvo in še bi lahko naštevali.
Trenerska kariera
Po končani igralski karieri se je podal v trenerske vode, kjer pa mu ni šlo tako, kot bi si želel. Po 13 letih premora se je vrnil med trenerje leta 2008, v nogometnem svetu pa je deloval do zadnjega, pod rušo je odšel v vlogi trenerja Gimnasie de La Plate.
Dokumentarec o nogometni legendi, bogu, zlatem dečku oz. kakor koli želite, si lahko ogledate tudi v VOYO videoteki. Kliknite na povezavo.
