'Nogomet se je vedno prilagodil v težkih časih'

"V Angliji se že deset tednov ne igra nogometa, kar je najdaljši premor v angleški ligi po letu 1888. Tudi med vojnami se nogomet ni zaustavil za toliko časa," piše novinar Guardiana in angleški pisatelj Jonathan Wilson. A vendarle so lahko tudi na Otoku optimistični, potem ko je nemška Bundesliga pokazala, da obstaja način, kako nogomet varno vrniti na zelenice. Pa čeprav brez gledalcev. Mnogi so prepričani, da gre pri povratku le za denar, a pogled v zgodovino kaže, da je nogomet vendarle več kot le posel. 

Nogomet je ob eni najhitrejših vrnitev izmed vseh športov – prehitel ga je le UFC, ki pa ne sodi v skupinske športe –  nenazadnje upravičil sloves najpomembnejše postranske stvari v življenju. "1. septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko. Naslednji dan se je angleška liga odigrala v celoti. Dan pozneje je Velika Britanija napovedala vojno Nemčiji, zbiranje ljudi je bilo prepovedano, sezona v nogometni ligi pa odpovedana. A po vsega dveh mesecih se je vzpostavila regionalna liga," se je daleč v nogometno zgodovino vrnil Wilson in opisal dogajanje med drugo svetovno vojno. Spomnil se je tudi, kako je Arsenal 2. septembra 1939 premagal zasedbo Sunderlanda s 5:2, nato pa kljub vojni že 21. oktobra napolnil mrežo Charltona (8:4). In to ob prisotnosti gledalcev. 

Nogometa se ne da prečrtati
Vojna ni zaustavila nogometnega dogajanja na Otoku, tako se je 8. junija 1940, kljub strahu pred bombardiranjem na Wembleyju, na finalni tekmi pokala zbralo kar 42.300 gledalcev. A Anglija ni bila izjema, nogometna liga se ni prekinila niti v Nemčiji, kjer so igrali vse do aprila 1945, niti v Franciji, kjer so vsako sezono med vojno dobili prvaka. Na Nizozemskem niso izpeljali le ene sezone, v Italiji pa dveh. Novinar Guardiana Jonathan Wilson v svojem razmišljanju postreže s še enim zelo zgovornim primerom – Madžarsko. Madžarska je tedaj bila nogometna velesila v svetovnem merilu, kar se je odražalo tudi na državni ligi. Tako se nogometna liga kljub dvema invazijama (Nemčije in Sovjetske zveze) nikoli ni zaustavila.

Še več: 6. decembra 1944, ko je Nemčija zasedla Budimpešto, je trener Ujepsta Geza Kertesz organiziral trening in novinarsko konferenco. Trenerja, ki je bil del odporniške skupine, ki je podrobno poročala o gibanjih vojaških sil ZDA, so zvečer aretirali lokalni fašisti in ga izročili Gestapu. Dva meseca pozneje so ga ubili, ko so se Nemci pripravljali na umik. "Kaj nam to pove? Prvič, da je nogomet odporen," je zapisal Wilson in dodal: "Prilagodi se na okoliščine in se nadaljuje, pa naj gre za odpoved tekmovanj in spremembo predpisov,  gostovanj ali omejitve gledalcev. Drugo, morda še pomembneje, je to, da je bilo po nogometu vedno povpraševanje – tako pri oblasti kot gledalcih."

Težko je primerjati vojno in virus, a nogomet si zasluži priložnost
A angleški pisatelj se zaveda, da je težko povsem primerjati vojno stanje s stanjem virusa, ki se lahko prenaša neposredno med igranjem z igralca na igralca. "Danny Rose ima prav, ko se boji, da so se nogometaši na zelenice vrnili prehitro. Toda zato ker zunanji minister Dominic Raab reče nekaj, ne pomeni, da gre za površne nesmisle. Lahko gre tudi za površnost ljubiteljskih virologov, ki nemudoma zavrnejo poskus ustvarjanja varnega okolja za nogomet," je prepričan Wilson. 

"Če se stopnja okuženosti zmanjša, če bodo na voljo vsa sredstva in če se lahko ustvari varno okolje, zakaj se ne bi razmislilo o nadaljevanju nogometa? Vse ostale gospodarske panoge določajo, pod kakšnimi pogoji se bodo znova zagnale, ko bo konec karantene: zakaj ne bi tako bilo tudi v nogometu?" se je še vprašal Wilson. "Vrnitev Bundeslige je velik test. Generalni direktor Borussie Dortmund Carsten Cramer je dejal, da so protokoli šli daleč preko varnostnih ukrepov za ostale industrijske panoge. Ni razloga, da Premier League ne bi mogla izenačiti teh standardov. A obenem je Cramer opozoril, da 'v kolikor nam ne uspe', bodo težave za nogomet še večje kot prej," je v svojem zapisu pristavil Wilson.