Na Norveškem previdni: 'Slovenci so v marsičem pred nami'

Skoraj neverjetno je, da Norveška kljub izjemni individualni kvaliteti že 24 let ni okusila velikega tekmovanja. Erlinga Haalanda in Martina Odegaarda, ki je sicer poškodovan, ni treba posebej predstavljati. Alexander Sørloth si kruh služi pri Atletico Madridu, Julian Ryerson je lani z Borussio Dortmund igral v finalu Lige prvakov. 19-letni Antonio Nusa velja za enega najbolj obetavnih posameznikov RB Leipziga. In še bi lahko naštevali ... 

Kljub temu je bila Norveška v kvalifikacijah za minulo evropsko prvenstvo prekratka. Uspeha jo je stal domači poraz s Škotsko. "Razočaranje po zadnjih kvalifikacijah je bilo ogromno in ga je še vedno moč čutiti v zraku," pojasnjuje novinar portala 433.no Marius Sætre.

Zlata generacija tega naziva še ni opravičila, je krivda selektorjeva? 

Prevladujoče javno mnenje je bilo, da je za neuspeh najbolj odgovoren selektor Stale Solbakken. Kritiki, ki jih ni malo, mu najbolj očitajo, da iz zvezdnikov svetovnega formata ne uspe iztržiti maksimuma. "To je zlata generacija norveškega nogometa. Imamo posameznike, ki sodijo med najboljše na svetu. Težava pa je, da v reprezentančnem dresu niti približno ne igrajo tako dobro kot v klubskem," dodajata Anker Bugge in Matthew Gurney, ki na omrežju X skrbita za profil Football Norway. 

Prepričana sta, da je Solbakken že zdavnaj porabil ves kredit na norveški klopi, na kateri sedi od decembra 2020. Pogodba ga nanjo veže do konca kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2026. Sætre situacijo vidi nekoliko drugače. Nobenega zagotovila ni, da bi alternative, sploh upoštevajoč omejen proračun norveške nogometne zveze, prinesle občutne spremembe. Ob tem pa vendarle izpostavlja izjemo, o kateri bi morali odgovorni nujno razmisliti: "Ole Gunnar Solskjær je v preteklosti že izrazil željo, da bi prevzel vodenje reprezentance." 

Norvežani favoriti, a ... 

Današnja tekmeca sta se doslej pomerila že osemkrat, nazadnje pred dvema letoma v prejšnji sezoni Lige narodov. V Oslu zadetkov nismo videli, v Stožicah je po pravi mojstrovini Benjamina Šeška Slovenija slavila z 2:1. Kljub temu Norvežani tokrat veljajo za izrazite favorite, a so naši sogovorniki veliko previdnejši od stavnic. 

"Povprečen Norvežan meni, da je Slovenija ekipa, ki jo je doma nujno treba premagati. Ampak če ste spremljali pobližje, bi videli, da je Slovenija v marsičem pred nami," pojasnjuje Sætre. Dodaja, da je Matjažu Keku uspelo razviti moštveni duh, na katerega na Norveškem še čakajo. Kot glavni slovenski orožji izpostavlja: "Šeško in Oblak sta nogometaša, ki lahko na obeh straneh igrišča odločita tekmo." 

Obramba največja hiba norveške reprezentance 

Bugge in Gurney menita, da je o kakovosti slovenske izbrane vrste največ povedala uvrstitev v osmino finala evropskega prvenstva. Na vprašanje, kje lahko Slovenija proti favoriziranemu nasprotniku išče svojo priložnost, izpostavljata propustno obrambo. "Zadnja vrsta je naša največja hiba, čeprav je sestavljena iz zelo dobrih posameznikov, kot so Ryerson (Borussia Dortmund), Leo Skiri Østigård (Rennes) in Kristoffer Ajer (Brentford). Šeško bi ji znal povzročati velike probleme." 

Sætre se pridružuje njunemu mnenju in pojasnjuje: "Kar navadili smo se, da nasprotniku vedno dovolimo velike priložnosti. Zna se nam zgoditi, da izgubimo z 1:3, čeprav je imel nasprotnik le tri prave strele. Če se ti proti Norveški ponudi priložnost, je običajno velika." 

Zaradi poškodbe kapetana se bodo morali prilagoditi 

Hud udarec so Norvežani doživeli v prejšnji reprezentančni akciji, ko se je poškodoval kapetan Odegaard, ki bo izpustil tudi tekmi s Slovenijo in Avstrijo. Zvezdnik Arsenala je ocenjen na kar 110 milijonov evrov, a imajo Norvežani tudi brez njega precej vrednejšo ekipo od Slovenije (393.145, izraženo v milijonih evrov).

Sætre je prepričan, da bo stil norveške igre brez kapetana drugačen. Za nameček je zaradi zloma noge odsoten obetavni član Manchester Cityja Oscar Bobb, ki je po slogu igre še najbolj podoben Odegaardu. Zato bo še več odvisno od Erlinga Haalanda, ki je z 200 milijoni vreden več od vseh vpoklicanih slovenskih nogometašev skupaj. 

Ko 32 golov na 35 nastopih ni dovolj ... 

Statistika 24-letnega napadalca je tudi v reprezentančnem dresu nadvse impresivna. Na 35 nastopih je dosegel izjemnih 32 golov, a na Norveškem ni malo takšnih, ki opozarjajo, da bi lahko Haaland reprezentanci dal še nekoliko več. "Statistika izgleda izjemno, a treba je vedeti, da je večino zadetkov dosegel proti na papirju slabšim tekmecem. Prepogosto se mu dogaja, da je na najpomembnejših tekmah odrezan od igre in ima zato premalo vpliva," sta prepričana Bugge in Gurney. 

Kritike na račun Sørlotha neupravičene, več se pričakuje od Bergeja 

V tamkajšnjih medijih je pogosto na udaru drugi napadalec Sørloth, sicer soigralec Jana Oblaka pri Atletico Madridu, kamor je poleti prestopil iz Villarreala. Časopis VG je nedavno objavil komentar, v katerem avtor trdi, da bo moral visokorasli 28-letnik nujno pokazati več, če želi Norveška prekiniti sušo nastopanja na velikih tekmovanjih. Nazadnje je to slast okusila na Euru leta 2000, kjer se je v skupini pomerila tudi s Slovenijo.

Naši sogovorniki se s kritikami na Sørlothov račun ne strinjajo in pojasnjujejo, da je v preteklosti zaradi Haalanda in Solbakknovega sistema 4-3-3 pogosto igral izven svojega naravnega položaja, največkrat na krilu. 

Med igralci, ki bi glede na svoj klubski status v reprezentanci morali pokazati več, Sætre omenja Fulhamovega vezista Sanderja Bergeja, od katerega se pričakuje, da bo držal niti na sredini igrišča. "Pogosto se mu dogajajo velika nihanja, ampak ko je v svoji najboljši formi, je fantastičen in predvsem raznovrsten nogometaš." 

Sætre, Bugge in Gurney so kljub vsemu mnenja, da njihova izbrana vrsta ne glede na vse težave premore dovolj kvalitete, da nocoj na stadionu Ullevaal, ki bo razprodan, premaga Slovenijo. Predvsem pa vsi trije – in to bržčas velja za slehernega nogometnega navdušenca v deželi fjordov – že pogledujejo proti mundialu 2026. Prepričani so, da bo takrat mučnega niza reprezentančnih razočaranj vendarle konec.