V osrčju bogate nogometne zapuščine naših zahodnih sosedov

Ko človek pride do mestne četrti Coverciano v jugovzhodnem delu Firenc, nima občutka, da tam stoji domovanje ene najslavnejših nogometnih reprezentanc na svetu. Šest sicer odlično urejenih igrišč, a brez pravih tribun, je očem javnosti dobro skritih za kombinacijo visokih ograj in žive meje. 

Mimoidočim je na ogled tako na voljo le nič kaj izstopajoča v rumeno odeta stavba, kjer je italijanska nogometna zveza (FIGC) na začetku tisočletja postavila svoj prvi in za zdaj edini uradni muzej. Med drugim si lahko v bogato založenih vitrinah ogledate vse različice dresov italijanske reprezentance v zgodovini, poseben poudarek pa je na letih, ko so Azzurri prišli do svojih največjih uspehov. 

Mussolini si je v svojem slogu omislil gromozanski pokal

Prvi je bil na svetovnem prvenstvu leta 1934, ko je SP gostila tedaj fašistična Italija pod Benitom Mussollinijem. Diktator in obenem velik nogometni navdušenec je bil odločen, da bo turnir služil tudi kot propaganda njegovemu režimu. Italijo je skušal prikazati v veličastni luči, zato si je omislil prav posebno lovoriko za končnega zmagovalca.

Poleg pokala Julesa Rimeta, ki je ostal v uporabi do leta 1970, so svetovni prvaki dobili še edinstven pokal Benita Mussolinija. Ustvaril ga je futuristični kipar Giuseppe Graziosi, na njem so štirje nogometaši v boju za žogo, za njimi pa se bohoti tako imenovani fasces, snop palic s sekiro, simbol fašističnega gibanja. 

Pokal na marmorni podlagi je v celoti narejen iz brona, tehta pa neverjetnih 75 kilogramov. Italijanski nogometaši so z zmago v finalu proti Češkoslovaški poskrbeli, da je ostal doma. 

Po žvižgih je prišla črna kazen

Naslednjič so Azzurri – ta vzdevek so dobili po značilni modri barvi dresov – slavili že štiri leta kasneje, ko je turnir gostila Francija. 

Na prvi tekmi je Italija z 2:1 izločila Norveško, Mussolini pa je bil kljub zmagi besen, saj so z njegovim režimom nezadovoljni italijanski navijači izžvižgali lastno himno. Zato se je pred obračunom četrtfinala z domačini odločil za radikalno spremembo: namesto v modrih je Italija igrala v povsem črnih dresih, kar se je zgodilo prvič in tudi zadnjič v celotni zgodovini reprezentance.

V muzeju je razstavljen dres, ki ga je nosil napadalec Amadeo Biavati, ki je bil proti Norveški na klopi, do konca pa je odigral vse tekme v prvi postavi. Kapetan tedanje zasedbe je bil Giuseppe Meazza, po katerem so kasneje poimenovali stadion, kjer igrata Milan in Inter.

Pet frankov osrečilo navijače v Napoliju

Zaradi druge svetovne vojne je bilo naslednje svetovno prvenstvo šele čez 12 let, še več pa so na naslednji uspeh morali čakati italijanski navijači. Dočakali so ga leta 1968, ko je Apeninski polotok gostil evropsko prvenstvo. Po takratnem sistemu so na turnirju sodelovale le štiri ekipe, poleg Italije še Jugoslavija, Anglija in Sovjetska zveza. 

Domačini so se v polfinalu v deževnem Napoliju pomerili s Sovjetsko zvezo, ki je Italijo dve leti pred izločila s svetovnega prvenstva v Angliji. Obe ekipi sta igrali zelo previdno in se bolj kot ne posvečali samo obrambi. Po 90 minutah ni bilo zadetkov, tudi podaljšek pa spremembe ni prinesel. 

In ker takrat v Uefinih pravilih še ni bilo predvidenih enajstmetrovk, je o potniku v finale odločil met kovanca. Kapetana obeh ekip sta skupaj s predstavnikoma svojih reprezentanc in glavnim sodnikom Kurtom Tschenscherjem odšla v garderobe stadiona San Paolo. 

Uporabljen je bil kovanec za pet švicarskih frankov, izbiral pa je domači kapetan Giacinto Facchetti. Odločil se je pravilno in Italija je bila v finalu, le da tega navijači na stadionu še niso takoj izvedeli, saj se je vse skupaj dogajalo pod tribunami. "Oddirjal sem nazaj na zelenico, kjer je bila popolna tišina. 70 tisoč navijačev je čakalo na razplet in ko so videli mojo reakcijo, jim je bilo takoj jasno," se je kasneje spominjal Facchetti.

Legendarna pipa in črni nogometni čevlji zlate kopačke

Sledilo je obdobje neuspehov – izpad na SP 1974 v skupinskem delu in neuvrstitev na EP 1972 in 1976. Na svetovni prestol pa so se Italijani povsem nenadejano znova povzpeli leta 1982 v Španiji. 

Tedanja zasedba Azzurov se je iz skupinskega dela izvila po srečnem naključju, saj je zmogla zgolj tri remije, a so ji na roko šli ostali rezultati. Varovanci Enza Bearzota so bili na udaru medijev, zato so se pred nadaljevanjem odločili za medijski bojkot oziroma "silenzio stampa", kot so potezo poimenovali italijanski novinarji.

Nevsakdanji prijem pa je takoj obrodil sadove. V naslednji fazi so najprej padli Argentinci, nato pa še legendarna zasedba Brazilije pod vodstvom Teleja Santane, ki je na tistem turnirju blestela z atraktivno igro. S hat-trickom jo je potopil Paolo Rossi, ki je bil dotlej še brez zadetka. V polfinalu je po dveh Rossijevih golih padla Poljska, v finalu pa še Zahodna Nemčija. Rossi je tedaj v 59. minuti dosegel prvi zadetek, na koncu pa je bilo 3:1. 

Med kopico legendarnih dresov, razstavljenih v muzeju, je – kakopak – tudi dres najboljšega strelca španskega mundiala, pa tudi njegove povsem črne kopačke znamke Adidas. Na leto 1982 opozarja še en zanimiv predmet: pipa, ki jo je na klopi kadil selektor Bearzot, sicer poznan kot strasten kadilec. 

Kapetan izpolnil optimistično obljubo

24 let zatem je bilo v Italiji vzdušje pred začetkom svetovnega prvenstva podobno negotovo. Maja 2006 je namreč Apeninski polotok pretresel škandal Calciopoli, v katerega so bili vpleteni številni največji klubi. Le malokdo je verjel, da lahko Azzurri v Nemčiji posežejo po najvišjih mestih. Kapetan Fabio Cannavaro pa je bil v uspeh tako prepričan, da je tedanjemu direktorju muzeja FIGC obljubil, da mu bo domov prinesel dres s finala v Berlinu. 

Italija se je res prebila vse do finala, kjer je po enajstmetrovkah premagala Francijo. Cannavaro je svojo obljubo držal, muzeju pa je podaril tudi kopačke, štucne in ščitnike. Kot je ob našem obisku povedal muzejski vodič, je bil Cannavaro eden prvih, ki je imel na kopačkah napisana imena družinskih članov. 

Na svetovnem prvenstvu so jih krasila imena otrok (Christian, Martina in Andrea). Kot je kasneje povedal kapetan, mu je pogled na imena svojih otrok osmišljal igranje nogometa in pomagal, da se je pred tekmami dodatno motiviral.

Po letošnjem evropskem prvenstvu so muzej nekoliko preuredili, saj je ena celotna soba namenjena trenutni zasedbi Azzurrov. Razstavljeni so številni dresi, pa tudi suknjič Roberta Mancinija s finalnega obračuna na Wembleyju. Občasno si je v Covercianu moč ogledati pokal za zmagovalce, a ga ob našem obisku ni bilo. Obvestila o tem, kdaj bo na voljo za ogled, si lahko preberete na spletni strani FIGC. 

Maradona tudi tu izstopa

Poseben prostor je posvečen tudi reprezentančnim dresom italijanskih nasprotnikov. Med njimi je med obiskovalci daleč najbolj priljubljen dres Diega Armanda Maradone s tekme Argentina - Italija na svetovnem prvenstvu 1982. Lani preminuli Argentinec je edini, ki ima v muzeju dva svoja dresa. Ta čast ni doletela niti enega od domačinov, od Maradonovih majic pa je poleg reprezentančne na ogled še Napolijeva gostujoča iz sezone 1988/1989, kar nazorno priča o veličini nogometnega "boga". 

Coverciano bi lahko bil vzor ostalim

Muzej italijanske nogometne zveze ponuja odličen vpogled v bogato italijansko nogometno zgodovino, predvsem pa je dokaz, kako negovati svojo tradicijo. Z zahodnimi sosedi se v nogometnem smislu nikdar ne bomo mogli primerjati, lahko pa bi jim poskušali slediti. In morda bi bil muzej, kjer bi se z več kot stoletno zapuščino brcanja okroglega usnja pri nas lahko seznanili domači navijači in gostje iz tujine, korak v pravo smer pri popularizaciji reprezentance, klubov in nogometne igre nasploh.