'Začel sem jokati od sreče, bremena, pritiska, pa saj v bistvu še sam ne vem od česa'

V Slavena Bilića so na angleški televiziji ITV dolgo drezali. Zelo dolgo. Skoraj "fehtarili". Nekaj kakor težili. Ampak prikupno. Naj prevede v hrvaščino "it's coming home". Ni želel. Lee Dixon in Alan Shearer, najboljši strelec angleške lige vseh časov, sta moledovala. Ne, ne samo moledovala. "Prcala" sta ga, kot bi temu rekel Bilić. Naj prevede, da Hrvaška gre domov. Bilić, nekdanji trener West Hama, nekdanji hrvaški selektor in član vatrenih, ki so v Franciji '98 osvojili tretje mesto, je raje najboljše prihranil za repliko. Ko so ga v studiu spraševal, češ, kako to, da Hrvati spet niso igrali lepo, je najbrž najbolje povzel: "To ni Bolšoj teater, to so tekme na izpadanje."

SLIKA

Izkazalo se je, da je včasih pač dovolj samo napredovati. Velja tako za Angleže kot Hrvate, ki se bodo v sredo spopadli v tekmi, na katero so oboji vedno upali, da bo prišla, zdaj, ko je prišla, pa ne bo dovolj le polfinale.

Modrićeva zmagovalna miselnost
Če ne moti Luke Modrića, potem nič hudega. "Škoda je, da nismo napredovali že po 90 minutah," je povedal hrvaški kapetan, ki je trimčkal, šprintal in lahkotno stopicljal po igrišču še do konca drugega podaljška, ko je šla tekma zelo gor-dol, dol-gor ravno zato, ker so večini pošle moči, in nato dodal, "ampak očitno ne gre brez drame".

Ne, ne gre. Hrvaška se s to generacijo, ki se jo zdaj dokončno upravičeno primerja s tisto izpred dvajsetih let, ki je v polfinalu obstala proti Francozom, a premagala Nizozemce za bron, ne more izvleči brez napak. Igra niha. Modrić je imel vrhunsko tekmo, znova igralec tekme, daleč najboljši v polju, ampak šele takrat, ko se je, tako se zdi, osvobodil taktike selektorja Zlatka Dalića, po kateri se vmes znajde globoko na lastni polovici ali celo na desnem bočnem položaju. Nikjer ni bilo niti Ivana Rakitića - do zadnje enajstmetrovke, kakopak -, še manj Maria Mandžukića. Hrvaška je vmes zatavala, dobila dva gola, ko se je ravno začela počutiti koliko-toliko udobno. Dalića so dajala čustva, precej burna je bila menjava Ivana Strinića. Tekma ni šla niti slučajno tako, kot so si Hrvati zamislili. Pa saj. Kot proti Dancem. Če ne bo šlo tako, pač vedno ostanejo enajstmetrovke.

Ampak Dalić znova ni mogel gledati enajstmetrovk. Znova je odšel na klop. Ampak šele pri zadnji Ivana Rakitića. Stran od vsega in vseh. "Prve štiri enajstmetrovke sem bil s fanti, nato je prišel do mene pomočnik Ognjen Vukojević in sva šla sedet na klop. Kot proti Danski. In smo zabili. Začel sem jokati od sreče, bremena, pritiska, pa saj v bistvu še sam ne vem od česa."

Dalić je računal, da bo s četverico napadal(nejš)ih igralcev zlomil Ruse. Potem pa ob nenehni hoji od klopi do linijske črte ugotavljal, da je bil najboljši - Danijel Subašić. Vratar. Ki si je ob koncu rednega dela nategnil mišico. Še Infantino, predsednik Fife, je poznavalsko pokazal, da je "šla mišica". Ne za Subašića. "Prosil sem selektorja, naj počaka, da bom že nekako zdržal. Naj ne pokuri menjave," je priznal po tekmi Subašić, ki je tokrat ubranil enajstmetrovko Smolovu. Dalić se je zavedal, da je takšna tekma Hrvate obenem šokirala in veselila. Mešani občutki. Šele z Marcelom Brozovićem je vmes vsaj malo uspel umiriti tekmo in prevzeti nadzor, Ruse omejiti na prekinitve. "Napadali so nas po naši ameriški turneji, ampak jaz prosim vse samo, naj nam pustijo, da igramo. Mi igramo za naše ljudi, mi ne igramo za denar. To je Hrvaška, pokazali smo, kako igramo, ko se skupaj borimo. Nisem jaz teh dečkov naučil pameti."

SLIKA

Ampak vseeno je zmagovalna miselnost skrita v Luki Modriću. "Škoda bi bilo, da smo prišli v Rusijo, pa ne bi videli Moskve." Zdaj jo bodo. Vsaj eno. In kar Hrvate najbolj veseli? Da jih angleški mediji podcenjujejo. Kot so španski Ivana Rakitića, ko so žalili njegove strele iz bele točke. Prej jih je izvajal slabše od psa, zdaj pa lahko samo gledajo, kako je, hladen kot špricer, zabil že dva odločilna penala. Španci, spomnimo, so šli domov v osmini finala. Ker niso zabili dovolj enajstmetrovk.

Putin ima prav
Morda pa je Stanislav Čerčesov najbolje zadel (v) rusko dušo. Noben, nihče ni maral ruske reprezentance pred začetkom prvenstva. Kako pa bi, če pa ni bilo rezultatov. Bolj malo pomaga, če si avtomatsko uvrščen na mundial kot gostitelj. Še huje. "Zdaj pa ne samo, da so nam ljudje začeli zaupati," je povedal avtoritativen ruski selektor, ki je med tekmo spodbujal Soči, naj vendar podpre in verjame v svoje moštvo, "mislim, da nas imajo zdaj radi. Celotna Rusija nas ljubi!"

Vladimir Putin ni bil na tekmi. Poslal je sporočilo, da so "glavne face" pač igralci in strokovni štab. "Je pa gledal in navijal," je sporočil Dimitrij Peskov, predstavnik Kremlja. Ampak ravno, ko bi človek imel rad Ruse, naredijo to, kar so naredili v četrtfinalu, ko so naskakovali sploh prvi polfinale. To niso le kapitalne napake obrambe. Rusi so Hrvatom praktično podarili dva gola in še eno totalno priložnost. Še dobro, da je Ivan Perišić tisti "zicer" pomeril v vratnico. Zadetek Andreja Kramarića, ki je izkoristil podajo najmanj oviranega sprehoda Maria Mandžukića, in gol Domagoja Vida, ko je v prvem podaljšku ruska obramba stala vkopana kot v ročnem nogometu, bi presekala marsikatero reprezentanco. Ne rusko. Sploh potem, ko je Denis Čerišev zabil prekrasen zadetek v 31. minuti in popeljal Ruse v zares nepričakovano vodstvo. Gol, ki naj bi te naphal s samozavestjo. Ampak Rusi niso igrali preračunljivo. Nikoli se na tem prvenstvu - razen proti Savdski Arabiji, pa še to ne celoten obračun - niso počutili samozaverovano.

Tudi zato je bilo Čerčesovu, ki se je znova nelagodno počutil ob streljanju enajstmetrovk, jasno, da nimajo možnosti za naslov. Do finala in končne zmage bi bilo skoraj nemogoče, sploh ob taki obrambi, ki jo je ves čas reševal izmenjajoči se napad. Gol Fernandesa v 115. minuti je bil pa vseeno dokaz karakterja. Če že izpadeš, izpadeš tako. Z golom upanja. "Putinu sem rekel, da smo razočarani," je razkril vsebino pogovora ruski selektor, "ampak je rekel, naj dvignemo glave, odpremo oči in gremo naprej." Kam točno, bo seveda pokazal čas. Ampak Rusi so presenetili še bolj kot tujino v bistvu sami sebe. Če se res potrudijo, sodelujejo in verjamejo, pridejo daleč. Do penalov s Hrvaško. V četrtfinalu svetovnega prvenstva. Ni slabo. Ne. Res. Ni. Slabo.

Prihaja domov
Tako kot bi se v teh dneh Slovenija gre naprej, himna Petra Lovšina, Vlada Kreslina in Zorana Predina, iz časov zlate generacije slišala najbrž kar precej kislo, Angležem že dolgo v uho ni šla v uho It's Coming Home. Niso več niti delali priredb. Motivacijska pesem je postala le še slab, "znucan" vic. Stara je 22 let, kolikor mineva od zadnjega angleškega polfinala, ko so na domačem evropskem prvenstvu o(b)stali v polfinalu. Enajstmetrovke so jih pokopale. Zdaj ne. Zdaj ekipa zori pred očmi Garetha Southgatea in celotno javnostjo. Ampak iz pesmi pa se vseeno delajo norca. Še Kyle Walker, angleški reprezentant, je objavil sliko, kjer si tišči prsta v ušesi s pripisom: "Ko ne spraviš pesmi iz glave!"

Oba gola so zabili z glavo. Prvega je po podaji iz kota zabil Harry Maguire, takega, skandinavskega, drugega pa klinično še Dele Alli, ko mu je prekrasno podal Jesse Lingard. Pri čemer je imel še Raheem Sterling - ob tem, da je imel tekmo s samim sabo - na nogi "zicer", a ga ni izkoristil. Nič zato. Angleži so rutinirano pripeljali tekmo četrtfinala do konca. Da, tekmo četrtfinala. Videti je bilo že skoraj prelahko, čeprav so Švedi grizli do konca. "Nihče od nas ni želel domov," je poudaril Southgate. Še vedno deluje kot začasni selektor. Še najmanj zaradi svojih odločitev in načina vodenja tekem, pri čemer je sestavil celovito, enotno in povezano moštvo, kjer nihče nima nadzvezdniškega statusa. Je pač zabil en drugi Harry, ne Kane, temveč Maguire.

SLIKA

Še Fabiana Delpha je poslal v igro, pa ne samo zato, ker je šel par dni tega k ženi, ki mu je povila tretjo hčerko. Ne. Zato, ker je to Anglija. In ko je Southgate delal analizo se je spomnil vseh: od družin igralcev, svojih trenerjev, predhodnikov, tudi Royju Hogdsonu, ki so ga zaradi jemanja podkupnin odstavili, države in tudi tistih, ki jih sploh ni vzel s sabo. "Ne bi šlo brez ljudi, ki nas tako podpirajo. Alex Oxlade-Chamberlain, ki mi stalno pošilja sporočila, ali Joea Harta, ki je imel tisto izjemno obrambo v Sloveniji." Da, če ste morda pozabili: Slovenija je zaustavila doma Anglijo in bila celo blizu zmagi. Ravno zato drži tisto, kar je poudaril Southgate. Kako drugače je bilo še pred poldrugim letom. Zdaj je pa drugače, kot je bilo zadnjih 28 let.

Zlatan tu, Zlatan tam
Zlatan Ibrahimović je idealno povzel: "Mi nismo kot vi. Mi nismo vi. Mi smo Švedska." Ne, Švedi niso takšni kot drugi. Podobno kot Danci, morda še bolj, so se zakopali v skandinavski model, ki je na prvenstvu, kjer ekipa deluje boljše od posameznika, zadostovala, da so preskočili Švico v osmini finala kljub trpkemu porazu proti Nemčiji. Švedi - razen Emila Forsberga - za seboj niso pustili imen, so pa pustili borbeni duh. Za Anglijo je to bilo izdatno premalo, preslabotno in zlasti premalo natančno iz že tako redkih priložnosti.

SLIKA

"Saj nič takega ni šlo narobe," je po tekmi poudaril Janne Anderson, švedski selektor. Malo je tudi zbodel Angleže, da so se zabarikadirali s kar petimi branilci. Ni pa s tem zmanjšal možnosti tekmecev, ki so jih premagali: "Da, verjamem v to, da lahko Angleži na koncu postanejo svetovni prvaki." Švedi lahko obžalujejo, da Berg in Claesson nista zadela. Vsaj toliko, kot so Angleži lahko ponosni, da je Jordan Pickford oba strela genialno ubranil.

"Vsak od teh fantov bi moral dobiti na Švedskem zlato žogo. Kar so naredili, bo ostalo za večno. Hvala vam za predstavo!" se je Ibrahimović poklonil reprezentanci, ki ji je dal slovo že pred časom. Švedi so preskočili Nizozemsko v kvalifikacijah, Italijo v dodatnih kvalifikacijah, svojo skupino in nato še Švico brez njega. Za Angleže, tako se zdi zdaj čez palec, bi potrebovali ravno njega. "Kot kaže, nekdo spet prihaja na Wembley!" je David Beckham zbodel Ibrahimovića. In ko bo ta prišel na Wembley bo tam še vedno najbolj prepoznaven švedski nogometaš. Ampak iz države, ki je dala jasno vedeti. Da igra uspešen nogomet.

Stava dneva
Ni dvoma. Mogoče tvit prvenstva še dočakamo, ampak stavo prvenstva pa smo že videli. Čakamo, da Ibrahimović ugodi Beckhamu.

Razkritje dneva
Domagoj Vida je odrešil Josipa Pivarića hude muke. Pivarića naj bi bil najprej znova v mislih Zlatko Dalić, ko je izbiral izvajalce enajstmetrovk. Ampak ker je Pivarić zgrešil proti Danski, ga je bil odrešil Vida.

Izjava dneva
"Slava Ukrajini in Dinamu!" se je Ognjen Vukojević poklonil Ukrajini, kijevskemu Dinamu. Sredi Rusije. Khm.

Najboljša tekma četrtfinala
Smo kar enotni, ne? Belgija vs. Brazilija!

Anamneza četrtfinala
Dele Alli, ki da "ni videl", da je pripravljena zamenjava zanj. Da, Angleži so se naučili vsega.

Naj sodnik četrtfinala
Morda bi izbrali Milorada Mažića za njegove živce z Neymarjem, ampak naravnost navdušujoča je bila umirjenost, ki jo je pokazal brazilski sodnik Sandro Ricci v sicer pošteni tekmi med Rusi in Hrvati.

Koga naj ob Kolindo pošljejo Angleži?
Debata je že zelo živahna. Koga naj pošljejo Angleži na polfinale v sredo, da bo sedel ob Gianniju Infantinu in zlasti Kolindi Grabar-Kitarović? Nad njenim poskakovanjem v slačilnici so kakopak navdušeni tudi na Otoku. Logična izbira je Theresa May, a Angleži izbirajo tudi moškega "sogovornika". Medtem pa Davor Šuker, predsednik hrvaške nogometne zveze, razlaga, da bi tudi sam morda raje gledal tekmo v bermuda hlačah, s pivom v roki in na plaži.

(Ne)pomembne številke
1 - Prvič bomo gledali polfinale v katerem ni ne Nemčije, ne Argentine, niti Brazilije.

2 - Na svetovnih prvenstvih je samo še Argentini (leta 1990) uspelo napredovati kar dvakrat po enajstmetrovkah.

3 - Najbrž že veste, ampak Anglija je šele tretjič v polfinalu svetovnega prvenstva. Leta 1966 so šli doma do konca, leta 1990 pa so se razjokali po enajstmetrovkah.

4 - Denis Čerišev je za Rusijo zabil štiri gole na tem prvenstvu, le Oleg Salenko jih je zabil več: šest na SP leta 1994.

7 - Andrej Kramarić je sedmi hrvaški strelec na tem prvenstvu, več, devet, jih ima zgolj Belgija.

102 - Luka Modrić je prvi hrvaški reprezentant, ki je na svetovnem prvenstvu žogo podal več kot stokrat.

5.500 - Dobrih pet tisoč evrov je stal obisk Kolinde Grabar-Kitarović, predsednice Hrvaške, v Sočiju. Stroške je krila država.