Kako priljubljen je nogomet v Maroku, je začutiti na vsakem koraku. Že med vožnjo z letališča v Fesu do središča mesta so se vrstili prizori ljudi vseh starosti v takšnih in drugačnih dresih. Skupina deklic je v šolo hodila v rdeče-zelenih barvah svoje reprezentance, starejši možje so na tržnici barantali, odeti v majice evropskih velikanov. 

Ko je konec lanskega leta maroška reprezentanca blestela v Katarju, se je v domovini življenje zaustavilo, so nam pripovedovali sogovorniki. S četrtim mestom se je Maroko zacementiral na nogometnem zemljevidu. Vendar je bila ta nekdanja francoska kolonija že pred tem na radarju marsikaterega nogometnega zanesenjaka. 

In to ne zgolj zaradi vragolij Hakima Ziyecha in Achrafa Hakimija, temveč predvsem na račun izjemnih navijačev, katerih posnetki na družbenih omrežjih beležijo milijone ogledov. Njihova podpora lokalnim klubom je še toliko bolj impresivna, ker maroško prvenstvo še zdaleč ne sodi med najkakovostnejše, kar lahko po ogledu petih tekem potrdimo tudi sami. 

V navijaškem (pa tudi rezultatskem) smislu prednjačita kluba iz največjega mesta – Wydad in Raja iz Casablance. Minuli konec tedna sta na domačem stadionu, poimenovanem po nekdanjem maroškem kralju Mohamedu petemu, sklenila zanju zelo uspešen skupinski del afriške Lige prvakov. Oba sta v svojih skupinah osvojila prvo mesto.

Šov na tribunah, ob katerem je dogajanje na terenu drugotnega pomena

V petek je bila najprej na delu Raja. Tekma proti tanzanijski Simbi ni imela rezultatskega imperativa, ker si je klub iz zeleno obarvanega dela večmilijonske metropole že prej zagotovil prvo mesto. Prav zato smo bili še toliko bolj presenečeni, ko je bil stadion ob našem prihodu dve uri pred začetkom tekme skoraj poln. Tribuna za golom, t. i. Curva Sud, kjer so zbrani najglasnejši privrženci Raje, je pokala po šivih. 

Zakaj Maroko pristane na zemljevidu marsikaterega nogometnega navdušenca, nam je dokončno postalo jasno ob začetku navijanja uro pred tekmo. Le redki evropski stadioni bi se lahko primerjali z glasnostjo, ki so jo ustvarili navijači Raje. Njihovi mestni tekmeci pa so dan pozneje letvico postavili še višje.

Na trenutke človek dobi občutek, kot da je navijače – pa ne zgolj tiste najglasnejše za golom – zaobšla nekakšna skupinska ekstaza. Mahanje z rokami, skakanje, vzklikanje – vse poteka v sožitju, usklajeno, po točno določenih ritmih, kot da bi šlo za dobro naoljen nemški stroj in ne 40-tisočglavo množico.

Zanimivo je, da nogometna predstava na vzdušje skoraj ne vpliva. Ko so nogometaši Raje na začetku drugega polčasa zadeli za 2:1, se je navijanje nadaljevalo, kot da se ni zgodilo nič. Razen žvižgov ob redkih akcijah gostov odzivov s tribun na dogajanje na terenu sploh ni bilo. Zdelo se je, da večino gledalcev bolj zanima rajanje na tribunah. 

Koreografije so postale umetnost, za nekatere tudi služba

Ob tem velja izpostaviti koreografije, ki so postale razpoznavni znak vseh maroških ultras skupin. Navijači Raje so proti Simbi pripravili tri med seboj povezane podobe čez celotno južno tribuno. Wydadovi navijači so v soboto na severni tribuni istega stadiona razprostrli dve. 

V Evropi podobne koreografije sicer niso neobičajne, a jih običajno vidimo zgolj na najpomembnejših tekmah. V Maroku se to dogaja na tedenski ravni. "Takšne koreografije zahtevajo ogromno denarja in časa. Zato ultras skupine s prispevki članov in prodajo izdelkov financirajo ljudi, ki skrbijo za organizacijo koreografij in končno izvedbo," je pojasnil novinar Benjamin Hajji, ki v zadnjih letih podrobno spremlja razvoj maroške navijaške kulture. 

Ob tem nas je spomnil na melodije navijaških pesmi, ki so povsem drugačne od tistih v Evropi ali Južni Ameriki. "Nekatere so vzete iz popularnih maroških popevk, večino pa sestavijo navijači sami. Tudi za to imajo ultrasi Raje, Wydada in še nekaterih največjih klubov posebej zadolžene ljudi."  

Finančno se z Evropo ne morejo primerjati, lahko pa ponudijo nekaj drugega

Iz zgoraj naštetih razlogov ogled 90 minut dolge tekme kar naenkrat postane celovečerni dogodek, zaradi katerega se Maročani s kakovostjo nogometa – kot je to v navadi pri nas – niti ne obremenjujejo. Šov se na stadionu začne veliko pred prvim sodnikovim žvižgom.

"V finančnem vložku se z Evropejci ne moremo primerjati. Na televiziji bi lahko gledali veliko boljši nogomet, ampak tega tukaj se ne da izkusiti preko zaslona,"  je dan kasneje na srečanju Wydada in alžirskega JS Kabylieja razmišljal navijač rdeče-belih, ki nam je velikodušno priskočil na pomoč pri prevzemu vstopnic za tekmo. 

Dodal je, da najbolje plačani nogometaši obeh klubov mesečno zaslužijo od pet do osem tisoč evrov. V državi, kjer povprečna plača znaša manj kot 400 evrov, je to še vedno ogromno, vendar ne dovolj, da ne bi klubi svojih najbolj perspektivnih nogometašev izgubljali že v mladinskih selekcijah.

Načrtovanje ogleda in nakup vstopnic sta lahko precejšnji težavi

Kakor vsaka stvar ima tudi maroški nogomet dve plati medalje. Ima svoje pomanjkljivosti, ki so v razvitejših evropskih prvenstvih že dolgo preteklost. Če bi med dopustom v Maroku radi izkusili tamkajšnji nogomet, bo to bržčas večji izziv, kot se zdi na prvi pogled. 

Tekme državnega prvenstva so delegirane sproti, na vsaka dva kroga. Tako so točni termini znani za le nekaj dni naprej. Nekoliko manj zahtevno je načrtovanje za afriško Ligo prvakov, v kateri letos od maroških ekip nastopata oba velikana iz Casablance. Okvirni termini so tam znani ob žrebu skupin, torej nekaj mesecev ali vsaj tednov prej. 

Obenem se zna zgoditi, da boste imeli veliko težav z vstopnicami. Le Wydad in Raja jih prodajata preko spletne trgovine, a tudi te je nujno prevzeti v fizični obliki vsaj dan prej. Na dan tekme to ni mogoče. 

V navadi je, da vstopnice pred stadioni niso v prodaji, ampak si jih je treba že prej zagotoviti na enem od uradnih prodajnih mest. Na ligaškem obračunu med Ittihadom iz Tangerja in FUS Rabatom pred stadionom niso prodajali vstopnic, čeprav je bilo na objektu, ki sprejme 65 tisoč ljudi, le slabih deset tisoč navijačev. Kdor si vstopnic ni zagotovil že prej, je ostal pred vrati.

Med najbolj in najmanj priljubljenimi je razlika ogromna

Še ena pomanjkljivost je, da je razlika med 16 klubi v prvoligaški konkurenci zares ogromna. Tisti največji na svoje stadione brez težav privabljajo po 30 ali 40 tisoč navijačev. V prestolnici Rabat pa smo si denimo ogledali tekmo med Union Touargo in Hassanio Agadir, ki jo je spremljalo okoli 250 ljudi. Vzdušje je bilo temu primerno. Je pa treba poudariti, da v Rabatu primat prvega kluba drži AS FAR, ki trenutno vodi v maroškem prvenstvu in je po podpori bližje Wydadu ali Raji kot mestni tekmici Touargi.

Maroški nogomet zaradi finančnih omejitev ne bo nikoli dosegel ravni evropskega. Z navijaškega vidika pa ga je morda že presegel. Država na južni strani Gibraltarske ožine tako ni več priljubljena zgolj med ljubitelji peščenih sipin, ampak privablja tudi vse več tistih, ki si želijo izkusiti impresivno navijaško kulturo. Če so vam spektakli na tribunah blizu, potem je Maroko prava destinacija.