Že na poti proti Otoku je bilo jasno, da je nogomet pri Angležih sestavni del pogovorov, kjer koli že so. Težave z zemeljskim osebjem na letališčih, ki jih je povzročil (ali pa vsaj osvetlil) covid-19, se kljub končani pandemiji nadaljujejo. Vkrcavanje na letalo proti Manchestru je bilo končano, vsi potniki so že nekaj časa sedeli na svojih mestih, tik pred najavljenim vzletom pa je presenečeni pilot objavil, da bo treba pravzaprav počakati še na ekipo na tleh, ki mora najprej raztovoriti prtljago potnikov, ki so pred tem prileteli iz obratne smeri. Dodatne minute pa med negodovanjem čakajoči potniki namenijo: nogometu.
"Pomisli na tista dva, ki sva ju spoznala pred Doževo palačo, onadva sta jo še slabše odnesla," se Andy obrne k Stacey, ki jo je za rojstni dan peljal na izlet v Italijo. Svojo drago spomni na rojaka, ki sta ju srečala sredi Benetk in je beseda seveda tudi takrat nanesla na šport številka ena. Oče in sin sta goreča navijača Interja, zato sta odpotovala v Milano, da bi v živo doživela evforijo, ki se tam obeta v primeru uspeha te ekipe v sobotnem finalu Lige prvakov v Istanbulu. Ker pa so cene letalskih vozovnic tja v tem tednu močno poskočile, si nista privoščila dragega direktnega poleta, ampak daljši "obvoz" čez Prago do Benetk in šele nato do prestolnice Lombardije.
Milano je sicer polarizirano mesto, če Inter res osvoji evropsko krono, ne bodo vsi prebivalci skakali v zrak. Polovici namreč srce utripa za mestnega rivala, AC Milan, ki mu je prav Inter v polfinalu preprečil pot v Istanbul.
Mestni tekmeci
Razdeljeno pa je tudi angleško mesto, od koder prihaja Interjev finalni tekmec Manchester City, sicer favorit tega srečanja.
"Ne glejte mene, jaz sem za United," tako pravi tudi Andy. Pove, da za drugi manchesterski klub navija že od malih nog, nekoč je imel tudi sezonsko vstopnico in je hodil na vse tekme. Bo torej v finalu dejansko navijal za Inter? "Mah, saj bi bilo lepo, da bi bil prvak nek angleški klub, ampak ne ravno City," se priduša.
Za City pa bo navijal Mateusz, nočni receptor v enem izmed manchestrskih hotelov. Z angleškim nogometom sam sicer ni odraščal, saj se je rodil na Poljskem, v Veliko Britanijo je z materjo prišel šele pri 13 letih. Ko pa se je bilo treba odločiti, kateri mestni klub mu je ljubši, je izbral City. Kot pravi, živi v bližini njihovega klubskega stadiona, prav tako pa je spoznal številne navijače obeh klubov.
"Navijači Uniteda so nekoliko preveč ... Temperamentni," vljudno išče primerno besedo. Sezonske vstopnice sicer nikoli ni imel, saj pravi, da je zanj predraga, tekme pa rad pogleda v družbi prijateljev v kakšnem pubu ali pa prek spletnega prenosa. Tako bo storil tudi za sobotni finale, saj bo takrat na delovnem mestu.
Priprave na sobotni večer
Se bo pa več tisoč navijačev Cityja zgrnilo v poslopje nekdanje železniške postaje Mayfield, ki je zdaj postala prireditveni prostor. Cityjev stadion Etihad je trenutno prizorišče koncertnih dogodkov, zato bo uradni skupinski ogled finala na omenjenem prizorišču. Tam zdaj kar mrgoli delavcev, tovornjaki dovažajo opremo, velika platna in ozvočenje, da bo vse pravočasno pripravljeno za večerno tekmo.
Če Cityju uspe veliki met, bodo poleg trojne krone – naziv državnih prvakov, ligaški pokal in pokal FA – v svojo vitrino postavili še najbolj zaželeno evropsko trofejo. "Nočem, da se to zgodi, ker potem mi ne bomo več edini, ki bomo imeli vse to," prizna Nick, Unitedov navijač, na katerega naletimo na železniški postaji Manchester Picadilly. Tam je pogost gost, saj redno potuje k svojemu dekletu v Rhyl. Tudi tokrat čaka vlak za Wales, vmes pa se z nami zaplete v pogovor.
Je Unitedov navijač od malih nog, k temu ga je "spodbudila" mama, se smeji. Preostanek družine namreč navija za City, celo bratranca ima, ki je bil v rezervni postavi tega kluba. Ampak Nick se je odločil za United in v finalu bo navijal za Inter, čeprav meni, da italijanski klub dejansko nima možnosti za zmago. Ampak noče torej, da bi jih manchestrski tekmeci ujeli v lovorikah.
Nedeljska kava pa bo najbrž pestra za Joeja in Toma. Na ploščadi pomenkujeta z družbo, vsak pa ima že dan pred tekmo oblečen svoj dres – eden rdečega, drugi sinjemodrega. Finale bosta seveda gledala oba: "Ampak nikakor ne skupaj," zavpijeta sicer velika prijatelja, medtem ko se ostali krohotajo in pripovedujejo o njunem rednem zbadanju zaradi nogometnih (ne)uspehov.
"Ali lahko preklinjam?" vpraša drug Joe na drugi strani postaje, ko njega povprašamo o odnosu do finalista Cityja. S prijatelji je prišel iz Chathama zaradi koncerta, Mayfieldu pa se bo v soboto zvečer raje izognil v velikem loku.
Povsem drugačna čustva do sinjemodrih pa goji gospod Norman. Leta 1969 se je preselil v Avstralijo, še vedno pa se vsako leto vrača v Anglijo. Njegova ljubezen do Cityja pa sega daleč, daleč nazaj. "Ko sem bil star osem let, me je oče prvič peljal na tekmo. City je igral proti Liverpoolu in izgubil, še danes se živo spominjam tistih občutkov. Pa je bilo to pred 80 leti," z nasmeškom odtava v preteklost.
Na tekmo gre tudi Dave s prijateljem Gazom in njegovim 12-letnim sinom Alexom. In to ne na katero koli tekmo, pač pa na dejanski finale v Istanbul. Nanje naletimo sredi Picadillyja, kjer pravkar lovijo vlak do londonskega letališča Gatwick, od koder bodo poleteli proti Turčiji, pokažejo nam tudi vstopnice za veliki finale.
"Nikar se ne vračajte brez trofeje," jim zabiča mimoidoči gospod, ko jih zagleda v dresih Cityja in s potovalno blazino. "3:1 bo," pomahajo v slovo.
V Istanbul je odšla tudi naša ekipa, v Milano prav tako, zato bo sobotni nogometni večer v družbi POP TV vsekakor vreden ogleda.
