Na pico z mortadelo in po dva gola v mrežo

Za nogometno zbadanje ni nikoli prezgodaj. Ura je šest zjutraj in pričkata se pred nakupovalnim središčem na ljubljanskem Rudniku. Čeprav sta na domačih tribunah nasprotnika, na tuje potujeta skupaj, saj sta oba člana istega kluba navijačev: AC Milan Slovenija. Italijanskemu Milanu se je uspelo uvrstiti v polfinale Lige prvakov, kjer mu nasproti stoji Inter, ki prav tako domuje v prestolnici Lombardije. Kar je pomenilo, da bo zvečer na zelenici znamenitega San Sira na sporedu mestni derbi.

Avtobus odpelje, fanta sedita skupaj, Andraž se preobleče.

Na dobrih 500 kilometrov dolgo pot

Ob tej zgodnji uri je na poti še precej mirno, čeprav novi potniki, ki se vkrcajo na Uncu, dajejo slutiti, da ne bo dolgo tako. Eden izmed njih namreč nosi kitaro, pripravljen je tudi zvočnik. Pogovori se vrtijo praktično izključno okrog nogometa. Poleg aktualnih dvobojev v Ligi prvakov je na tapeti tudi pravkar končano italijansko državno prvenstvo. Scudetto je lani osvojil prav Milan, letos pa je premočno slavil Napoli. Ne gre niti brez pogovora o vremenu, vsake toliko časa kdo preveri vremensko napoved na telefonu, upajoč, da se je izboljšala.

Prve drobne kaplje se pojavijo na vipavski hitri cesti, sledi postanek na bencinski črpalki pred italijansko mejo, kjer se pobirajo še zadnji potniki. Ko je seznam zbranih izpopolnjen, je na vrsti tudi prvo skupinsko fotografiranje.

Potovalne in športne anekdote

Ko avtobus premaguje nove kilometre, se vzdušje počasi razživi. Užeja se tudi kakšno grlo in polni mehurji kmalu zahtevajo nov postanek zase. Ampak fantje so zelo pozorni, da po hitrem "pit stopu" ne bi pustili koga zadaj. "Enkrat je avtobus odpeljal, ko sem šel takole odtočit na sindikalnem izletu," "Mojega brata so enkrat pozabili v Italiji" in "Midva s prijateljem sva ostala na Oktoberfestu in sva se morala naslednji dan vrniti z vlakom," se zaslišijo opisi (očitno precej številnih) tovrstnih anekdot.

Ampak pogovor se kmalu vrne nazaj k nogometu. "Milan je religija," je slišati. Spominjajo se preteklih uspehov kluba, ki je bil ustanovljen že leta 1899. Devetnajstkrat je osvojil italijansko nogometno prvenstvo, sedemkrat Ligo prvakov, štirikrat svetovni klubski naslov, petkrat evropski superpokal, dvakrat Pokal pokalnih zmagovalcev, naštevajo. Pripovedujejo o klubski legendi, Paolu Maldiniju.

Na telefonu kažejo posnetke, kako je novinarka po torkovi polfinalni tekmi Lige prvakov vprašala Carla Ancelottija: "Vam lahko vzamem eno, dve sekundi za komentar jutrišnjega derbija?" Ta pa ji je odgovoril: "Da, 1, 2 ... Forza Milan! S spoštovanjem do nasprotne ekipe, ampak ne morem, da ne bi rekel 'Forza Milan!'" Čeprav je Ancelotti trenutno trener madridskega Reala, ki prav tako upa na preboj v finale Lige prvakov, ne skriva svoje naklonjenosti do italijanskega kluba, s katerim je nekaj let tudi sam nizal uspehe.

"Ko je bil žreb za pare v izločilnih bojih, mi je šef rekel, da greva skupaj na finale in da bo on plačal karto. Ko smo v četrtfinalu premagali Napoli, sem se o tisti tekmi pogovarjal s sodelavcem in je šef prišel mimo ter dejal, da še vedno drži dano besedo," pripoveduje Simeun. "Pa tudi sicer bom šel, telefon bom prodal, vse bom prodal, če bo treba," goreče doda.

Listek v predalu

Tomaž iz nahrbtnika potegne star navijaški šal: "30 let bo dopolnil letos, je z moje prve tekme v Milanu, takrat so igrali z Napolijem." Še vedno hrani tudi fotografijo tiste vstopnice, ki mi jo pokaže na telefonu.

Sedi skupaj z Edijem, ki je ob začetku letošnje tekmovalne sezone vplačal stavni listek. Stavil je 20 evrov, da bo AC Milan letos osvojil evropsko krono. "Ampak ne me vprašati, kakšna je bila takrat kvota, ker sem pozabil. Listek je v predalu in tam čaka," pravi. "Če bi bil Italijan, bi vam zaradi vraževerja sicer rekel, da o tem ne pišete, da ne bom uročil vsega skupaj," se smeji.

Pravijo, da ima žena vedno prav

"Jaz pa sem lani stavil 100 evrov, da bo Milan osvojil scudetto. Imel sem prav in sem na koncu dobil 1300 evrov izplačila," je zadovoljen Timotej. "Ravno pobiramo stave tukaj na avtobusu in te kličem, kakšen rezultat naj dam," čez nekaj minut pokliče svojo drago. "Evo, tukaj sta dva evra, dajem seveda na Milan. Jaz bi sicer stavil na 2:0, ampak žena je rekla, da bo 2:1," je vdan v usodo, ko iz žepa potegne kovanček.

AC Milan je po letih, ko mu ni šlo, ponovni zagon dobil s prihodom vročekrvnega Zlatana Ibrahimovića v klub. "Zagotovo je lani odigral vodilno vlogo pri osvojitvi naslova italijanskih državnih prvakov," pravi Edi. Navijači ga vidijo kot glavnega motivatorja kluba, tudi ko ne igra. "Motivatorja in provokatorja," se smeji Timotej. "Ampak moral bi iti v pokoj lani, ko smo osvojili scudetto," razmišlja. "Saj bo šel letos, ko bomo osvojili Ligo prvakov," zadaj takoj doda Dragan, ki potuje s sinovoma Miho in Žakom.

Zadnjih 100 kilometrov pred Milanom se začne prava zabava. Iz zvočnika odmeva pesem Sarà perché ti amo skupine Ricchi e Poveri, ki so jo "Milanisti" vzeli za svojo. Klemen vzame v roke svojo kitaro in avtobus prepeva skupaj z njim.

San Siro s "Črnega Kala"

"Morje!" se po več kot sedmih urah na poti nazadnje le zasliši. Seveda ne gre za dejansko morje, saj Milano leži v notranjosti države, pač pa za aluzijo na pretekle čase, ko smo med potjo na družinske počitnice tekmovali, kdo bo s Črnega Kala prvi zagledal modrino v daljavi. Tokrat torej ni šlo za morsko gladino, ampak za obris San Sira.

Kultni stadion, ki so ga odprli leta 1926, velja za enega najbolj znamenitih na svetu. "Ampak vprašanje, koliko časa ga bomo še lahko takole gledali," žalostno zmajejo z glavo. Načrtuje se namreč, da bodo v neposredni bližini zgradili nov stadion, nekaj časa pa so se poigravali z idejo, da bi San Siro nato porušili in na njegovem mestu zgradili stanovanjske stavbe. Januarja letos je italijanski minister za kulturo sicer zagotovil, da se to ne bo zgodilo.

Kakorkoli, San Siro za zdaj še stoji in okoli dveh popoldne zapeljemo na parkirno ploščad. Ker je do tekme še sedem ur, je praktično prazna, zato ponuja odlično priložnost za fotografije, ki jih vsi želijo imeti doma. Iz prtljažnika se privleče gasilska klop, pogrne se malica, nato pa na pot v center mesta.

Do katedrale in na pico

Postaja podzemne železnice je zdaj tik ob stadionu, navijače pa razveseli tudi novoodkrita informacija, da jim za vozovnico ni več treba stati v vrsti pred avtomatom, ampak lahko le prislonijo svojo bančno kartico in vratca se bodo po odštetih 2,20 evra odprla. Čez dve postaji prestop na drugo linijo, nato pa ... Duomo.

Znamenita katedrala v središču Milana je seveda prav tako ozadje, kot mora biti na skupinski sliki. Navijači se nato razkropijo po mestu, veseli, da je vreme zdržalo. Nekateri obiščejo uradno prodajalno Milanovih navijaških artiklov, za katero morajo počakati v vrsti, in se smejijo Interjevi, ki precej bolj sameva. Čeprav kluba igrata na istem stadionu, se je štelo, kot da AC Milan igra doma, Inter pa v gosteh.

Temu primerno je bilo tudi razmerje med prodanimi vstopnicami, saj je bila absolutna večina namenjena Milanistom. Takšno pa je tudi razmerje barv na mestnih ulicah – prednjačita rdeča in črna, modra le sem in tja poblisne iz množice.

Obiska Italije se seveda ne da izpeljati brez pice ali testenin. Za pico je bilo treba v stranski ulici odšteti od 12 do 16 evrov, špageti bolognese so stali 18, hibrid med malim in velikim pivom, torej štiri decilitre, pa šest evrov.

Kar čez ograjo

Počasi je bilo treba nazaj, saj se je začetek tekme nezadržno bližal, pot do samih tribun pa je bila še dolga. Stadion San Siro namreč sprejme več kot 80.000 gledalcev, kar je pomenilo precejšnjo gnečo. Nepopisna je bila tudi na metroju, saj so se glasni navijači pomešali z množico Milančanov, ki je odhajala iz služb. Vmes se je pokvaril še vlak podzemne železnice, zato je marsikoga zaskrbelo, da bo obtičal v vrsti za varnostni pregled pri stadionu.

Tistim, ki so tja prišli malo pred osmo uro, bi se to kmalu zares zgodilo. Pred vrati številka 12, ki so vodila na rdeči sektor pod samo streho stadiona, je bilo malo morje ljudi in videti je bilo, da se vrsta ne premika nikamor. Množica je začela negodovati, nato pa vse bolj pritiskati. Nazadnje so začeli preskakovati ograjo in varnostniki jih niso mogli zadržati, zato jim ni preostalo druga, kot da sprostijo prvi prehod. Pri vrtljivih vratih je bilo nato treba odčitati vsako posamezno črtno kodo, nekateri pa so se skozi pognali kar skupaj.

Nobenih večjih incidentov sicer ni bilo in v oči je bodla tudi (ne)prisotnost policije, ki je pri nogometnih obračunih sicer stalnica. Kot so razložili navijači, ki Milano redno obiskujejo, je tam vedno tako, saj v zadnjih letih ne prihaja do nobenih izgredov, mirno sobivajo tudi navijači obeh mestnih rivalov.

NBA-jevec Šarić in slovenski 'rossoneri'

Pred tekmo so slovenski navijači naleteli tudi na hrvaškega košarkarja Daria Šarića. Dalmatinec je imel prav tako okoli vratu obešen rdeče-črni šal, saj je tudi sam goreč navijač Milana in se je naših fantov spomnil še s prejšnjih tekem.

Odlična kulisa, nato pa šok

Po prehojeni poti, ki vodi okrog betonskih blokov tako, da je videti, kot bi se sami vrteli, se je odprl pogled na zelenico San Sira. Naklon tribun je zelo strm in pogled navzdol je veličasten, vrhunska je tudi akustika. Navijači so pripravili pisano koreografijo in tekma se je bučno začela. Kmalu pa je sledil hladen tuš za navijače Milana, ki ga nikakor niso pričakovali. 

Inter je povedel že v osmi minuti, le tri minute pozneje pa še enkrat zatresel mrežo. Šok je edina beseda, s katero bi se lahko najpravilneje opisalo vzdušje, ki je sledilo. V drugem polčasu so se sicer znova nekoliko bolj razživeli in upali, da jim uspe doseči vsaj en zadetek, ki bi jim še kako koristil prihodnji teden.

"Edina dobra stvar je, da ni bilo 3:0 in da je še ena tekma. Igrajo na istem stadionu, torej praktično doma, vse je še mogoče. Nocoj nam je manjkal najboljši igralec," Branko izpostavi odsotnost Rafaela Leaa, ko se po betonskih blokih vrtimo nazaj proti avtobusu.

Povratna tekma se bo odigrala v torek, 16. maja, prenos dogajanja na Kanalu A pa se s studijskim delom, v katerega vključujemo tudi posnetke navijačev, začenja ob 20.30. Slovenski Milanisti tokrat ne bodo šli na San Siro, saj bo večina vstopnic torej šla Interjevim navijaškim klubom. Organizirajo pa skupinski ogled tekme v Ljubljani, kjer je v Športni hiši lanski scudetto proslavljalo okoli 150 navijačev.

"Vse je še mogoče," si tiho prigovarjajo med nočno in tokrat precej mirnejšo vožnjo nazaj proti Ljubljani.