KOMENTAR: Tudi pri Barceloni in Liverpoolu niso povsem sproščeni

Manchester United je bil dokaj bled. Bolj, kot je pričakovala širša nogometna javnost, precej bolj jalov, kot so se nadejali njegovi navijači, predvsem pa povsem nekonkreten in preveč plah, da bi lahko v sodobnem nogometnem spektaklu resno konkuriral eni najboljših ekip na svetu. Po enosmernem prometu na Old Traffordu je bržkone na mestu vprašanje, česa so ’rdeči vragi’ sploh sposobni. Na Camp Nouu bodo imeli še težavo več, kajti Barcelona nikakor ne bo prezrla manchestrskega opozorila iz osmine finala LP, ko so Angleži ’vstali od mrtvih’ in na gostovanju tako rekoč brez igre dosegli tri zadetke za uvrstitev v nadaljnje tekmovanje.

Že res, da PSG ni Barcelona, a je hkrati tudi res, da je "Blaugrana" – za razliko od tekmeca – takoj po prvi tekmi vse misli usmerila v povratno tekmo, kar je bilo opaziti na sobotnem prvenstvenem ’nebodigatreba’ nastopu. Obenem pa lahko ali kar morajo iti Solskjaerjevi varovanci ’na glavo’ prej kot v Parizu, ko jim bo, če jim bo, že tekla voda v grlo. Toda v prvi vrsti se bodo morali spopasti z razlogom za lastne tegobe, saj je več kot očitno, da so, in verjetno še bodo, proti Kataloncem težko prišli do žoge.

Otočani bodo še posebej bdeli nad parom Manchester City – Tottenham. Prva tekma je bila prava angleška klasika zadnjih let, padel bi lahko še kakšen gol več, čustva so bila na trenutke celo odločilna, motiv je gromozanski, dodaten izziv za ’meščane’ pa predstavlja udejstvovanje na vseh mogočih frontah, kar je tik pred koncem sezone seveda prej težava kot privilegij. Žal bo povratna tekma četrtfinala LP minila brez Harryja Kana, nogometaša, ki sicer ni tako pomemben kot Messi za Barcelono, a ni prav daleč od tega.

Kane namreč ni nevaren za gol nasprotnika zgolj kot klasičen strelec, temveč tudi kot podajalec, kot začetnik akcij, kot ideolog Tottenhamove igre. Odsotnost največjega zvezdnika "Spursov" je idealna priložnost za Manchester City, ki ostaja favorit, kljub slabšemu izhodišču. Guardiola ima pač moštvo in igro, ki bi morala biti porok za evropski uspeh, zaradi katerega so sinje modri v prejšnjih sezonah vselej pogoreli v (pre)veliki želji.

City ali Liverpool? To je vprašanje, ki se poraja ob debatah o novem angleškem prvaku. Odgovora ni na dlani ... Liverpool ali čudežno Porto? To pa se sliši drugače. Upravičeno, kajti gre za drugačno tekmovanje, a je tudi izhodišče takšno, da bi človek brez kakšnega pretiranega napenjanja možganov nanj našel odgovor, saj so "Redsi" na prvi tekmi delovali dovolj suvereno. Tako samozavestno, da so nogometni svet prepričali v svoje prednosti pred nasprotnikom. Ampak trener Liverpoola Jürgen Klopp ni zaman opozarjal, da si vsaj nekaj časa ne želi vrniti na stadion Dragao na Portugalsko, kjer so njegovi varovanci lani povsem deklasirali nasprotnika.

’Zmaji’ pred prvo tekmo v Angliji niso radi slišali, da bi šlo za ’tekmo maščevanja’, tokrat bo najbrž zgodba drugačna, kajti prav maščevanje se bo sedaj pletlo po glavah nogometašev Porta. Kljubovanje – po lanskem debaklu in letošnjem porazu na Anfieldu, ki je razkril, da bo sicer izvrstni napadalec Marega potreboval precej več pomoči soigralcev, saj sam enostavno ne premore dovolj kakovosti, zbranosti in izkušenj, da bi lahko odigral ključno vlogo v tako pomembni fazi tako velikega tekmovanja – utegne biti edini dodaten adut dvakratnih evropskih prvakov.

Evropo sta pred leti med ostalimi znala pokoriti tudi Ajax in Juventus. Pred mnogimi leti ... Ko je bil nogomet povsem drugačen! S tem bi se strinjali zlasti nasprotniki sodobnega nogometa, ki se nikakor ne morejo sprijazniti s ’plesom milijonov’ zadnjih let, ko so nenogometni vlagatelji porušili marsikatero športno zakonitost, ko so zaradi takšnih in drugačnih razlogov s takšnimi in drugačnimi prijemi, s tem ali onim namenom, odgovorni zatrli pravo navijaško (ne huligansko!) gibanje. Zato bodo romantiki stiskali pesti za Nizozemce, ki bi si na prvi tekmi zaslužili več kot zgolj remi s prejetim zadetkom. V Torinu pa kljub ugodnemu razpletu s prve tekme še zdaleč ne spijo mirno. Gre jih razumeti, ker pač nihče ne verjame, da bodo rdeče-beli v Piemontu odigrali drugače kot pred svojimi navijači.

Ajax je brezkompromisen, všečen, svež, željan dokazovanja, še vedno ima Dušana Tadića, ki pri svojih tridesetih letih ni značilen predstavnik Ajaxove nogometne šole, je pa ključen mož. Morda celo za polfinale. Ajax ima aktiven rezultat, mislim, da se bomo v to prepričali med povratno tekmo v Juventusovem brlogu, kjer bi bil morebiten spodrsljaj domačih vzgojna zaušnica najbogatejšim evropskim klubom in posmeh njihovi ideji o zaprti elitni ligi, ki bi (z Nizozemci ali brez njih niti ni pomembno) začela pisati novo stran evropske zgodovine najbolj priljubljene igre na svetu. Ampak ta stran bo za vse ostale, ki ne bodo med izbranci, najbolj črna doslej!