Milan Mandarić je dvoje v enem – rešitelj Olimpije, hkrati njena težava. Nihče mu ne oporeka, da je med najbolj zaslužnimi, če že ne najbolj zaslužen, da so zmaji v preteklih treh sezonah dvakrat pokorili Slovenijo, enkrat osvojili pokal. Vlaga svoj denar, ne operira s tujim. Za (večino) predstavnikov sedme sile je vedno na voljo. V Baku je na stroške kluba povabil novinarje iz večine slovenskih medijskih hiš, kar je na sončni strani Alp redkost. (Vsaj v Ljubljani) je priljubljen in v tem uživa. A kot da bi mu hitro postalo dolgčas, kot da bi mu negotov uspeh bolj prijal od predvidljivega, se v ključnih tednih pred odločilnimi tekmami na evropski sceni (zdaj že tradicionalno) odloči za zelo tvegane poteze.
No, Mandarić si tega ni rekel. Biščan je postal bivši. Hkrati ni podaljšal pogodb z več igralci, ki so odigrali ključno vlogo pri osvojitvi lovorik (npr. branilec Mitch Apau, pa vezist Ricardo Alves). Ni odkupil v Ljubljani že dokazanih nogometašev, ki so bili v Stožice posojeni (npr. vezist Dario Čanađija). Morda se za to ni odločil zgolj zato, ker nasvet, da bi bilo dobro, da omenjeni ostanejo v zmajevem gnezdu, ni prišel iz pravih ust. Deluje, da Mandarić lažje shaja z ljudmi, ki mu ne kljubujejo. Ki mu resnico olepšujejo. Ki mu obljubljajo raj ... A le če bo fantu iz vrhunske mladinske šole znamenitega londonskega Tottenhama (krilni napadalec Nathan Oduwa), pa tudi fantu iz mladinskega pogona AC Milana (napadalec Kingsley Boateng) plačal, govori se, približno 45.000 evrov bruto na mesec. Gre samo za dva primera v nizu zgrešenih nakupov. Ker je zaupal napačnim ljudem.
In res. Gre za možakarja, ki ima dober javni nastop. Pove veliko, a hkrati izda malo. Je poliglot, govori kar šest jezikov. Je trener z zelo modernim pogledom na nogomet. Za lažjo predstavo: z Olimpijo bo skušal kar se da dobro posnemati všečno igro Manchester Cityja pod vodstvom Pepa Guardiole. Izvrstna ideja, ki je padla na prvem resnem preizkusu. In zdaj je Mandarić, še preden smo se dobro odrinili od vročih azerbajdžanskih tal, bržčas že razmišljal o trenerju, ki bo Stolico zamenjal, če mu ne uspe priti v skupinski del Lige Evropa. Verjetno si razbija glavo s tem, katere okrepitve mora še pripeljati, hkrati pa morda pozablja na najpomembnejše. In to je čas – edina "valuta", s katero gospod MM skopari.
Hitri uspehi so v nogometu redki, brez dolgoročne vizije, potrpežljivosti je vse obsojeno na propad. Stolici je potrebno dati mir, da postane slovenski Pep, Danielu Avramovskemu in Marko Putinčaninu podporo, da postaneta slovenska David Silva in Fernandinho. Njegovo, njihovo delo bomo lahko sodili šele po koncu sezone. Uigranost, avtomatizmi, simbioza moštva so trdo prigarane nogometne vrednote. Te znajo ceniti tudi ljudje, ki Mandarića ustavljajo na največji tržnici v Ljubljani in ga, kot rad večkrat poudari, prosijo, naj ne zapusti kluba. A če bo še naprej kadrovsko tako pogosto premetaval zasedbo, bo zelo verjetno prišel dan, ko ga bo ob prijetnem sprehodu skozi metropolo naključni mimoidoči z ne preveč vljudnim tonom vprašal: "Milan, kaj za vraga počneš z mojim klubom?"
KOMENTARJI (76)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.