Za nami je šesta sezona Lige prvakov, ki ste jo lahko spremljali na programih naše televizije. Zlahka rečemo, da je šlo za najbolj "noro". Spomnimo se samo izločilnih bojev, v katerih smo videli zgodovinske preobrate (Roma) oziroma preobrate, do katerih je določenim ekipam zmanjkal le kanček sreče (Juventus, Bayern). Kot da bi vse nogometne zakonitosti v nekaj tekmah povsem zatajile, tako pa je bilo tudi v soboto zvečer na kijevskem Olimpijskem stadionu, kjer je madridski Real še trinajstič osvojil cenjeni pokal.
Sicer zelo povprečna tekma se je zlomila že sredi prvega polčasa, ko je po dvoboju s Sergiem Ramosom obležal Mohamed Salah. Od takrat naprej Liverpool ni bil več takšen, kakršen je bil vse od uvodnega sodniškega žvižga, ko je narekoval ritem igre in realovce stisnil na njihovo polovico. V podobnem položaju se je na evropskem prvenstvu leta 2016 znašla Portugalska, ko je poškodovan obležal Cristiano Ronaldo. Brez prvega igralca je morala ekipa dokazati, da lahko zmore tudi brez njega, toda rdečim je zmanjkalo širine.
Ko tudi Liverpoolovi navijači obmolknejo ...
To so izgubili z zimsko prodajo Philippa Coutinha in nesrečno poškodbo enega od junakov sezone Alexa Oxlada-Chamberlaina, ki je po prestopu iz Arsenala končno prišel v klub, ki ustreza njegovim ambicijam in sposobnostim. Rdeči za Salaha preprosto niso in ne bodo imeli menjave, ko pa se ti poškoduje takšen nogometaš, je to hud udarec, ki se je nemudoma začutil: glasnost navijačev na liverpoolskem sektorju, ki je bil veliko številčnejši in bučnejši kot madridski, je nemudoma upadla, razpoloženje je z golom za izenačenje uspel dvigniti zgolj Sadio Mane.
V prvem polčasu sem dobil občutek, da je Real v vlogi serijskega šampiona podoben Vladimirju Kličku. Ukrajinski boksarski šampion si je tekmo seveda ogledal v živo, lahko pa je videl, kako se na videz nepremagljivi beli nevarno zibajo v prvih 20 minutah, a so izzivalci pokazali premalo, da bi ga spravili na tla in nato kot prvi v treh letih dokončno nokavtirali. V športu najnevarnejša oznaka je "simpatičnost". Liverpool je (bil) v tej sezoni "simpatičen", če želite všečen, toda Madridčani s kapetanom Ramosom na čelu premorejo tudi tisti ščepec nesramnosti, ki pogosto pretehta, sploh ko gre za nohte.
Sami svoje sreče kovači
Veliko je bilo govora tudi o sreči Reala na poti do zgodovinskih in verjetno še dolgo neponovljivih treh zaporednih naslovov. Po Neymarju, brez katerega je moral Paris Saint-Germain odigrati povratno tekmo osmine finala, se je tokrat na tekmi vseh tekem poškodoval še en vodilni as nasprotnega moštva ‒ Salah. Neverjetno je, koliko nesreče se je na eni tekmi zgrnilo nad Liverpool, ki je po "zaslugi" vratarja Lorisa Kariusa zapravil vse, kar je dobrega storil v 90 minutah.
Ne glede na vse, nas že eden od starih slovenskih pregovorov uči, da si sam svoje sreče kovač. Na to je pred tekmo namignil trener Reala Zinedine Zidane, ki je dejal, da za uspehi stoji tudi velika količina dela vseh vpletenih. Tega ni v prvih izjavah po tekmi pozabil poudariti niti hrvaški vezist belega baleta Luka Modrić, ki je niz Realovih uspehov primerjal s košarkarskimi dinastijami Chicago Bulls, Los Angeles Lakers in Boston Celtics.
Bale namesto užaljenosti izbral kraljevskost
Madridsko moštvo ima tisto nekaj, kar imajo največji šampioni. Real je zdržal takrat, ko je bilo to najbolj potrebno, tudi v napetih trenutkih, ko se je zdelo, da je že vse izgubljeno. Ubranitev evropskega naslova v Cardiffu je v tabor realovcev gotovo vnesla neverjetno samozavest in prepričanost v lastne sposobnosti, kar je bilo očitno tudi v Kijevu. V drugem polčasu je Mane sicer obudil upe na podaljšek, nato pa ... Gareth Bale.
Valižana se vse od prihoda k Realu drži sloves moža za finalne tekme, saj je že v svoji prvi sezoni odločil finala španskega kraljevega pokala in Lige prvakov. Belemu baletu je prinesel deseti naslov, težko pričakovano "La Decimo" (deseto), ki je tlakovala pot do zdaj že "La Decimotercere" (trinajste). Zidane ga je na skorajda vseh pomembnih tekmah v sezoni pustil na klopi, pogosto poškodovani Valižan pa ni skrival nezadovoljstva in se pred tokratnim obračunom sploh ni ogreval z ostalimi rezervisti.
Zidane znal razporediti moči
A v tej sezoni očitno veljajo neke druge zakonitosti. Otočan je z "norim" golom s škarjicami Real vnovič popeljal v vodstvo in odločil dvoboj, po tekmi pa odkrito priznal, da bo moral z agentom razmisliti o svoji prihodnosti v Madridu. To je pod vprašaj še odmevneje postavil Cristiano Ronaldo, zato vodstvo kluba v naslednjih dneh čaka nekaj pomembnih odločitev.
Te čakajo tudi Realove nasprotnike, tako doma kot po svetu. Prevlada belega baleta je tudi dokaz njihove nemoči, vsaj ko gre za boje v Ligi prvakov. Če Barcelona, Juventus in Bayern bolj kot ne serijsko osvajajo državne trofeje, jim v Evropi vedno nekaj zmanjka. Kraljevi klub je z Zidanom na čelu znal veliko bolje razporediti moči, kdaj tudi za ceno uspehov na domačih zelenicah. Ti so, več kot očitno, za vedno več ljudi vedno bolj v senci Lige prvakov.
Pokal še vedno "zaljubljen" v Real
"Ligo prvakov moraš zapeljati," je pred časom dejal zdaj že bivši trener Paris Saint-Germaina Unai Emery, ena od Realovih "žrtev" v tej sezoni. Baskovski strateg je govoril o nekakšnem ljubezenskem razmerju, ki mora vladati, da se pokal z velikimi ušesi dovoli ujeti. Kljub ogromnim vložkom pa se zaenkrat vztrajno izmika tako PSG-ju kot Manchester Cityju, medtem pa Real pridno polni svoje vitrine. Kralj noče predati svoje krone. Kako dolgo še?
Glede na to, da je finale naslednje sezone na madridskem stadionu Wanda Metropolitano, ima Real perfektno motivacijo za že četrti zaporedni evropski pohod. Navijači Atletica pa najbrž že zdaj molijo, da se to ne bo zgodilo. A po tem, kar smo videli v Kijevu, težko kdorkoli in kadarkoli stavi proti Realu. Vsaj v Ligi prvakov.
KOMENTARJI (83)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.