Finale, na katerega je Istanbul čakal tri leta

Največje mesto v Turčiji že tri leta čaka na svoj (vnovični) veliki trenutek v evropskem klubskem nogometu. Istanbul bi moral namreč finale Lige prvakov gostiti že leta 2020, a je bil ta zaradi pandemije koronavirusa nato prestavljen v Lizbono. Enaka usoda je Istanbul doletela tudi leto kasneje, ko je bil finale zaradi istega razloga znova prestavljen na Portugalsko, tokrat v Porto. Hat-trick prestavljenih finalov je lani dopolnil še Pariz, ki je zaradi ruskega napada Ukrajine, nadomestil Sankt Peterburg.

A kot pravi slovenski pregovor: "V tretje gre rado," in Istanbul bo tokrat le gostil sklepno dejanje evropskega klubskega nogometa. In čeprav je največje turško domovanje kar petih turških prvoligašev (tu so nastanjeni Galatasaray, Fenerbahče, Bešiktaš, Bašakšehir in Kasimpaša), finale ne bo odigran na katerem izmed njihovih stadionov. Po 18 letih bo namreč vsa pozornost usmerjena v Olimpijski stadion Atatürk. Impozanten objekt zgrajen za olimpijske igre, ki pa jih Turčija (še) ni dobila, je najbolj poznan prav po finalu Lige prvakov, ki sta ga leta 2005 odigrala Milan in Liverpool. Tekmo bolje poznano pod vzdevkom 'Čudež v Istanbulu', je po zaostanku s 3:0 na koncu dobilo angleško moštvo.

Na letališču v Istanbulu nas je na Uefini informacijski točki pričakal 20-letni Emrecan Yazukuoglu, ki se finala neizmerno veseli. 'Čudeža v Istanbulu' na lastne oči ni videl, saj je bil premlad, mu pa je o njem pripovedoval njegov oče, ki je bil takrat eden izmed varnostnikov na stadionu. Ravno zaradi očetovih zgodb, se je Emrecan (ki je v šali razložil tudi, da ni v sorodu z nogometašem dortmundske Borussie) odločil prijaviti za delo na letošnjem finalu.

In tako kot leta 2005, sta tudi tokrat v finalu angleška in italijanska ekipa. Manchester City, ki je pod vodstvom Pepa Guardiole že tretjič zapored osvojil angleško ligo, se bo pomeril s trikratnim zmagovalcem milanskim Interjem. Za velike favorite velja angleško moštvo, ki si že več kot desetletje prizadeva osvojiti izmuzljivo lovoriko z velikimi ušesi. Meščani so v zaenkrat edinem finalu igrali leta 2021, ko jih je z minimalnih 1:0 premagal Chelsea. Inter pa je nazadnje v finalu igral leta 2010, ko je pod vodstvom Joseja Mourinha z 2:0 ugnal favorizirani Bayern München. Nerazzurri so najprestižnejše evropsko tekmovanje osvojili že trikrat in bi se z morebitno četrto lovoriko pridružili Ajaxu, ki je tudi zadnje moštvo, ki jih je ugnalo v finalu Lige prvakov oziroma takrat (leta 1972) še v finalu Evropskega pokala.

In čeprav obe ekipi na prizorišče finala prispeta v četrtek, je naša ekipa že preverila teren, s katerega bo delala naslednjih nekaj dni. Mesto je že sedaj živahno, ko lokalnim prebivalcem povemo, da smo tu zaradi finala, se jim na obrazu izriše širok nasmešek. Verjetno pričakujejo, da se bodo ravno tako široko odprle denarnice navijačev, ki se bodo v naslednjih dneh drenjali v Istanbulu. Stadion Atatürk jih bo sprejel 72 tisoč, pripotovalo pa jih bo še vsaj nekaj tisoč več, ki bodo upali na nakup vstopnice v zadnjem trenutku, ali pa si bodo tekmo ogledali na kakšnem izmed trgov ali v kakšnem izmed lokalov, ki se že zalagajo s takšnimi in drugačnimi alkoholnimi pijačami.

"Če ste lačni vas peljem v restavracijo mojega brata, če potrebujete spominke, pa ima moj bratranec v centru mesta prelepo trgovino," nam med vožnjo do stadiona v polomljeni angleščini razlaga taksist Fatih, medtem ko se na centimetre drenja na Istanbulskih cestah. Če si želite adrenalinske vožnje tu namreč ne rabite hoditi v zabaviščni park. Polurna vožnja s taksijem, za katero je treba odšteti približno sedem evrov, vam bo zagotovo pognala kri po žilah. 

Pred stadionom pa je za razliko od prometa že praktično vse urejeno. Akreditacije potekajo kot po maslu in čeprav se tudi zaposleni še nekoliko lovijo, za internet in elektriko pa je treba imeti tudi nekaj sreče, smo si že lahko ogledali položaje, s katerih se vam bomo oglašali. Toliko zaenkrat iz mesta, ki šteje prek 16 milijonov prebivalcev. Jutri so nam obljubili vpogled v zakulisje velikega dogodka, na prizorišče pa prispejo tudi akterji, zaradi katerih smo tukaj ...