Ekstaza v Manchestru

Tisti, ki so lahko, so odpotovali v Turčijo, da bi v živo lahko spodbujali varovance Pepa Guardiole z Erlingom Haalandom na čelu. Tisti, ki pa tega niso mogli, so ostali doma in si izbrali vsak svoj kotiček, kjer bodo gledali odločilno tekmo najpomembnejšega evropskega klubskega nogometnega tekmovanja.

Najbolj množično so se navijači iz Manchestra - tista polovica, ki navija za City in ne za klubskega rivala United - zgrnili v poslopje nekdanje železniške postaje Depot Mayfield, ki je zdaj postala prizorišče za prirejanje dogodkov. Klub Manchester City je tam namreč pripravil uradni skupinski ogled finala Lige prvakov.

City je sicer veljal za favorita in navijači so prišli z velikim optimizmom, ki pa v 1. polčasu ni bil več tako prepričljiv. Sinjemodri namreč niso in niso mogli spraviti žoge v mrežo. Čakati so morali vse do 67. minute, da jih je Rodri vendarle popeljal v vodstvo. Sledile so napete minute čisto do konca, vendar milanski Inter ni uspel izenačiti in izsiliti podaljška. In takrat je v Mayfieldu eksplodiralo. Metaforično in dobesedno. Navijače je zajelo nepopisno veselje, nekateri so padli na kolena, druge so oblile solze. V zrak pa so z odra poleteli konfeti in iskre za velike zmagovalce.

Slavje se je kmalu preselilo še na ulice Manchestra. V okolici Mayfielda so si morali avtomobili deliti cesto z navijači, ki so skandirali, prepevali in pihali v troblje. Navijanje je odmevalo tudi po osrednji železniški postaji, saj so se številni ljubitelji nogometa iz okolice v Manchester pripeljali prav za to priložnost.

Tisti, ki se niso vračali domov, pa so se zgrnili v najožje središče mesta. Picadilly je kmalu postal njihovo igrišče. Ampak to ne tamkajšnji park, pač pa kar glavna ulica. Promet se je sicer nekaj časa še skušal viti skozi vse ožje grlo, kmalu pa je prehod mimo postal nemogoč, policija je ulico nazadnje zaprla, tam pa sta ostala ujeta avtobus in policijsko vozilo.

Navijači so si res dali duška, slavili so na vse grlo, iz na stotine grl. Splezali so na vse mogoče stvari, od stebričkov do semaforjev, tudi na streho tramvajskega postajališča, ki se je kmalu vdala pod njihovo težo. Policija je potrpežljivo skušala ohranjati vsaj red, če že miru ne, slabo pa jo je odneslo njihovo vozilo, ki je obtičalo. 

Tisti najbolj zagreti navijači so ga namreč izkoristili kot oder, na katerega so se povzpeli in od tam pozdravljali množico pod sabo. V zraku so bile tudi napihljive banane, ki so zaščitni znak Cityjevih navijačev, pa tudi pokali, imitacija evropske krone, ki so jo prav takrat v oddaljenem Istanbulu zagotovo še vedno slavili Cityjevi nogometaši.