Davies od begunca do najmlajšega udeleženca finala Lige prvakov

Prodor Alphonsa Daviesa, ki se je začel s preigravanjem mimo Lionela Messija, je bil eden izmed vrhuncev četrtfinalnega obračuna z Barcelono. Bayern je na koncu slavil z 8:2, Davies pa je za peti gol Bavarcev na tekmi kot blisk švigal mimo nemočnih Kataloncev, nato pa z levega boka podal kolegu z desne strani Joshui Kimmichu za lahek zadetek. Za mnoge je Davies odkritje sezone v vrstah Bayerna, kjer se je v minulih mesecih sicer izkazal tudi s hitrostnimi rekordi ‒ na tekmi z bremenskim Werderjem, na kateri so rdeči sredi junija ekspresno potrdili osvojitev državnega naslova, je dosegel največjo hitrost v zgodovini tekmovanja (36,51 km/h).

A v igri Daviesa je še vse kaj drugega kot zgolj hitrost, kar so kasneje v polfinalu občutili tudi nogometaši Lyona. Z zmago nad Francozi s 3:0 je ganski Kanadčan na pragu tega, da kot prvi nogometaš, rojen v tem tisočletju, zaigra na finalni tekmi Lige prvakov. Skupaj z morebitno zmago nemških šampionov bi bila to pika na i sanjski sezoni, ki bo zaokrožila neverjetno Daviesovo pot od bede do zvezd. Dnevnik MARCA se je pred finalom dotaknil njegove zgodbe, ki se v zaključku 90. let prejšnjega tisočletja začenja v liberijski Monrovii, od koder je družina novega zvezdnika Bayerna pobegnila pred krvavimi spopadi.

Prek trupel do hrane
"Če si želel preživeti, si moral obvladati orožje. Mi tega nismo bili pripravljeni početi," se je spominjal oče Debeah, mama Victoria pa, "grozno je bilo, saj si moral prek trupel po hrano ..."

Med Gano, kjer so pristali na koncu, in Liberijo sicer leži tudi Slonokoščena obala, a usoda je hotela, da so Daviesovi pristali v deželi s črno zvezdo. V begunskem taborišču v Buduburamu, zahodno od Akre.

"Bili smo varni, a bilo je težko," se spominjajo starši, ki so lahko družini priskrbeli le tiste reči, ki so jih lahko plačali z denarjem. Hrano, vodo in obleke so liberijski begunci dobili le proti plačilu. Ljudje so umirali, v takšnih grozljivih okoliščinah pa je na svet privekal Alphonso, ki je v pomanjkanju z družino živel kar pet let.

Kanadska rešilna bilka
"Življenje tam je takšno ... Kot da bi te zaprli in nato vrgli ključ stran. Ne moreš ven," pravi Victoria, a ji je skupaj z najdražjimi vseeno uspelo. "Šlo je za program preselitve in rekli so mi, da moram izpolniti obrazec za Kanado. Nisem je poznal, niti nisem poznal kogarkoli, ki bi živel tam, a sem rekel 'v redu'," pa se je spominjal oče. V Kanadi so za seboj pustili slabe spomine na domačo celino in mali Alphonso je lahko že ob prihodu leta 2006 začel šolanje. 

Novo življenje so si uredili v Edmontonu, prestolnici Alberte. Kljub temu da je moral Alphonso pogosto paziti na mlajše člane družine, saj sta oče in mama trdo garala za vsakdanji kruh, je našel dovolj časa, da se je posvetil tudi nogometni žogi. Najprej s pomočjo organizacije Free Footie, ki je okoli 4000 socialno ogroženim otrokom v Edmontonu in okolici ponujala brezplačne nogometne treninge, nato pa še v ekipah Internationals in Strikers. 

"Alphonso je nogometaš, ki mu želijo slediti vsi naši člani. Je tudi dokaz tega, kaj predstavlja Kanada: to je država, ki sprejema vse," je več let kasneje, ko se je prebil v izbrano vrsto, dejal takratni selektor Kanade John Herdman. "Alphonso je primer tega, kaj se lahko zgodi, ko gre vse kot po maslu, a v tem fantu je bilo nekaj posebnega," se spominja izvršni direktor Free Footieja Tim Adams. Prav on je Daviesa priporočil Marcu Bossiu, profesorju na katoliški šoli St. Nicholas in direktorju nogometne akademije.

'Obljubil mi je, da se ne bo spremenil'
"Davies ima miselnost, ki je dovolj močna, da se ne ustavi. Poklical sem jih po telefonu in jih povabil, da vidijo tisto, kar vidim jaz," je o klicu na naslov MLS-ekipe Vancouver Whitecaps kasneje povedal Bossio. In res se je Davies preselil na zahodno obalo, več kot 1000 kilometrov od domače Alberte. Imel je 14 let.

"Bala sem se. Vem, kaj počnejo določeni mladeniči, tega nisem želela zanj. Poskušala sem, da bi ostal do 16. ali 17. leta, a obljubil mi je, da se ne bo spremenil in da bomo nanj ponosni," je dejala mama Victoria. Sledila je strma pot navzgor: leta 2016 se je v zgodovino vpisal kot najmlajši strelec v zgodovini lige USL, že poleti pa je v podpis dobil prvo profesionalno pogodbo v elitni MLS. Pri Vancouvru je debitiral na obračunu z Orlando Cityjem, ko je imel vsega 15 let in osem mesecev, in to kot prvi leta 2000 rojeni nogometaš v zgodovini prvenstva.

Še en pomemben datum v Daviesovi karieri je bil 6. junij 2017, ko je postal kanadski državljan in takoj oblekel tudi dres tamkajšnje izbrane vrste. Že na prvi tekmi je dosegel gol in postal kaj drugega kot najmlajši strelec v zgodovini reprezentance in vseh časov, ko gre za tekme reprezentančnega pokala Gold Cup. Pripadnost državi je pokazal tudi z govorom, ki je pomagal h kasneje uspešni kandidaturi ZDA, Kanade in Mehike za skupno organizacijo SP 2026. "Njegov" Edmonton bo eno od kar 17 prizorišč mundiala.

Salihamidžić: Eden najboljših igralcev generacije
Poleti 2018 pa je na sceno stopil Bayern, kamor je prestopil ravno v trenutku, ko so bili Bavarci v ZDA na turneji pred začetkom sezone. Davies se je lahko novemu klubu pridružil šele novembra, ko je dopolnil 18 let.

"Pripeljali smo ga, ker v njem vidimo enega najboljših igralcev njegove generacije. Zelo smo veseli, ker se to potrjuje na vsaki tekmi, ki jo igra," zdaj zadovoljno ugotavlja športni direktor nemških prvakov Hasan Salihamidžić. Nekaj več kot 11 milijonov evrov odškodnine (nekaj je tudi dodatkov, ki so odvisni od njegovih predstav, Vancouvru pa ob morebitni prodaji v prihodnjih letih lahko na račun kapne tudi nekaj odstotkov kupnine) se zdaj zdi smešna številka, trenutna pogodba pa ga na Bavarsko veže do leta 2025.

"Njegov razvoj je fenomenalen. Pripeljali smo ga kot krilnega napadalca, toda opravlja neverjetno delo na položaju bočnega branilca," o njem pravi trener članov Hans-Dieter Flick. MARCA dodaja, da je Bayern v Daviesu iskal novega Arjena Robbna, dobil pa je novega Davida Alabo, ki se je ob težavah z lastnimi poškodbami (in poškodbami soigralcev) lahko povsem neopazno preselil v osrčje obrambe oziroma zvezne vrste. Prvo tekmo za člane je odigral januarja 2019, ko je v zaključku obračuna s Stuttgartom zamenjal Kingsleyja Comana, po slovesu takratnega trenerja Nika Kovača pa je pod taktirko Flicka šele zares eksplodiral.

Unikaten nogometaš
"To je fant, ki se je iz begunskega taborišča še pred dopolnjenimi 20 leti prebil do enega najboljših bočnih branilcev na planetu. Tudi zato ga imajo še posebej radi," dodaja MARCA, ki navaja tudi izjavo njegovega soigralca, izkušenega nemškega napadalnega vezista Thomasa Müllerja: "Še nikoli nismo imeli takšnega igralca."

Jerome Boateng, Berlinčan ganskih korenin, dodaja: "Tako mladi in tako talentirani nogometaši se ne pojavljajo pogosto. Od njega lahko pričakujemo veliko, saj se bo še izboljšal."

Veliko povedo tudi besede prekaljenega izvršnega direktorja Karl-Heinza Rummeniggeja, ki skupaj z nogometaševo mamo opozarja, da zgolj predstave na zelenici niso dovolj za vsesplošno priljubljenost.

"Naših navijačev ni očaral le z načinom igre, temveč tudi z življenjem zunaj igrišč," pravi Rummenigge, ponosna mama Victoria pa je dodala, "lahko si najboljši, a če ne spoštuješ ostalih, ne boš všeč nikomur. Želim le, da bi še naprej počel to, kar počne. Saj mi je obljubil ... Mora držati obljubo."