'Deložirani' City in deževni stockholmski sindrom

Na navijaška razmerja se Collin še kako dobro spozna, saj na ulici prodaja nogometu posvečene rekvizite: šale, klobučke in zastave. Pri njegovem vozičku se tako ustavljajo pristaši različnih klubov, tokrat pa je bil založen zgolj s sinjemodro barvo. Nogometna sezona je namreč končana, zaključila so se vsa prvenstva in pokali, Manchester City je bil še zadnji klub, ki je osvojil lovoriko. In to tisto najbolj zaželeno, evropsko klubsko krono.  

Navijači Cityja, ki je v finalnem obračunu v Istanbulu ugnal milanski Inter, so zmago proslavili v velikem slogu. Še po polnoči so rajali na cesti pri parku Picadilly, med drugim tudi na semaforjih in strehi policijskega avtomobila ter že omenjenega postajališča. 

Pozneje se je oglasila tudi tamkajšnja policija, ki je potrdila, da je med praznovanjem sicer prišlo do manjših izgredov, nekaj posameznikov so tudi pridržali, vendar pa so poudarili, da manjšina ne sme zasenčiti tega zgodovinskega trenutka za Manchester in da se je vse skupaj končalo brez večjih težav.

"Če bi bili to navijači rdečih vragov, bi verjetno splezali še vse kam drugam, sploh tisti iz okrožja Salford," pa Collin opisuje goreče privržence Cityjevega mestnega tekmeca.

A čeprav je davnega leta 1880 ustanovljeni City v tej sezoni absolutno dominiral, prodaja navijaških artiklov v teh dneh vseeno ni šla preveč dobro, pravi ulični prodajalec. Pa čeprav so se mimo njegovega vozička ta konec tedna valile reke ljudi. "Manchester je poln, ampak veliko navijačev, ki so se že prej opremili z rekviziti, je odšlo v Istanbul, tudi če niso imeli vstopnic za finale. Sem, v mesto, pa so prišli ljudje zaradi drugih razlogov, v soboto je bil veliki koncert, danes pa je dobrodelni dogodek na Old Traffordu, ki je prav tako privabil veliko ljudi," pravi.

Koncert, o katerem razlaga Collin, je bil spektakel priljubljenega pevca The Weeknd, znanega denimo po uspešnici Blinding Lights. V Manchestru se je v sklopu svoje evropske turneje ustavil prav v soboto in to na stadionu Etihad, ki je sicer domače Cityjevo igrišče. Njihov tekmec Inter je denimo skupinski ogled finala lahko pripravil na znamenitem San Siru.

Ker pa je bil datum glasbene turneje seveda znan še pred Cityjevo uvrstitvijo v finale Lige prvakov, je moral klub po polfinalni zmagi nad madridskim Realom poiskati drugo prizorišče za prenos iz Istanbula, saj so ostali brez svoje domače trdnjave.

V soboto smo Etihad obiskali tudi mi in prizori so bili precej drugačni od tistih iz Milana. Uradna prodajalna Cityjevih navijaških artiklov je bila zaprta, namesto tega so na stojnici prodajali Weekndove majice, namesto navijačev pa so na ploščadi taborili glasbeni navdušenci. "Nekateri so prišli že neverjetno zgodaj, še pred šesto zjutraj," zmajuje z glavo varnostnik Brian, ko opazuje mlade, ki posedajo na vročem betonu med sončno pripeko.  

Manchester je bil v zadnjih dneh deležen – za Anglijo ne tako značilnega – daljšega obdobja stabilnega vremena, termometer je pokazal tudi tridesetico. Številni domačini in turisti so te sončne dni izkoristili za bosonogo poležavanje v parku, pogled na sprehajalke zgolj v zgornjem delu kopalk in na sprehajalce brez majic je bil nekaj povsem običajnega. 

Po drugi strani pa so ljudje ravno tako stoično opazovali večjo skupino, ki je po ulici pritekla v živalskih kostumih. In ne glede na to, kako vabljivo vreme je zunaj – tudi sredi sončnega popoldneva bo mračna notranjost angleškega puba polna do zadnjega kotička.  

Za soboto so sicer za širše območje Manchestra izdali vremensko opozorilo pred nevihtami in močnimi nalivi, vendar nogometnih navijačev to ni preveč skrbelo, saj so vedeli, da zvečer zagotovo ne bodo na prostem. Zavlekli se bodo bodisi v svoj najljubši pub ali pa odšli na skupinski ogled tekme na uradno Cityjevo prizorišče. Tega je klub nazadnje našel v poslopju nekdanje železniške postaje Mayfield, ki je zdaj postala priljubljeno prizorišče za prirejanje dogodkov. V prodajo so dali 6000 vstopnic po simbolični ceni pet funtov (slabih šest evrov), ves zbrani denar pa je šel v dobrodelne namene.

Ogromno poslopje so pokrili z velikanskimi televizorji, tako da je na tisoče navijačev lahko spremljalo dogajanje v Istanbulu, ne glede na to, kje so stali. Vrhunsko ozvočenje je poskrbelo, da so se počutili, kot da so tudi sami na stadionu Atatürk skupaj z 20.000 njihovimi rojaki, ki so se zgrnili tja.

O vremenu nihče ni razmišljal, čeprav je bilo nazadnje vse mokro tudi tam – od politega piva in solz, ki so se ob zadnjem sodnikovem žvižgu po licih ulile številnim navijačem.

Dež je Manchester, skupaj z večjim delom Anglije, nato vendarle dočakal v nedeljo popoldne, ko se je nazadnje ulilo, kot bi se utrgal oblak. Prve debele kaplje pa so številni prebivalci pričakali z besedami: "Kako to prija," ko so glavo obračali proti soparnemu nebu. Angleški deževni stockholmski sindrom pač, so se smejali.  

A to so bile tudi zadnje manchestrske padavine v bližnji prihodnosti. Pep Guardiola, Erling Haaland in ostali nogometaši tako na ponedeljkovi zmagoslavni paradi skozi mesto na odprtem avtobusu ne bodo potrebovali dežnikov.