Spet se je izkazalo, da imamo reprezentanco, ki se v ligaškem sistemu tekmovanja lahko enakovredno kosa z Izraelom in Severno Makedonijo ter je boljša od Latvije, a slabša od Poljske in Avstrije, ki ju lahko preseneti s predstavo, v kateri vsi, ki dobijo priložnost, prikažejo svoj maksimum, pa še nekaj sreče potrebujemo. Toda javnost je po dveh skoraj čudežnih zmagah proti Izraelcem in Poljakom izgubila stik z realnostjo. Realnost pa je žal takšna, da preprosto nimamo dovolj kakovosti za uvrstitev na EURO 2020, čeprav bo na njem prostora za več reprezentanc kot na prejšnjih prvenstvih.
Priznati si moramo, da je Josip Iličić v Atalanti eno, v reprezentanci pa nekaj povsem drugega, saj ga v Bergamu soigralci lahko razbremenijo in mu omogočijo več prostora, na katerem prikazuje svoje mojstrstvo, v reprezentanci pa trenutno žal nimamo pravih 'pomočnikov'. Pogrešamo vrhunsko formo sicer velikega potenciala Benjamina Verbiča, pogrešamo več smelosti Reneja Krhina, več ideje Jasmina Kurtića. Tudi slednjega lahko po sposobnostih in dokazanem v italijanskem prvenstvu v primerjavi s slovensko reprezentanco damo kar v isti koš z Iličićem. Žal nekaj podobnega velja vsaj še za Andraža Šporarja in Petra Stojanovića, da Jana Oblaka sploh ne omenjamo, ampak naš vratar je še najmanj vplival na bledi predstavi Slovenije na sredini igrišča in konici napada, kjer nas praktično ni bilo.
Zato se poraja vprašanje, kakšne rešitve bi sploh lahko ponudil selektor Matjaž Kek. Najbrž bi moral 'odkriti' kakšno presenečenje, če ne za Makedonce, vsaj za Avstrijce. Res je, da nima širokega izbora, vendar bi v mesecu dni od prejšnje reprezentančne akcije morda lahko pomislil na kakšno svežo moč za kreacijo igre, pa četudi bi se naslonil na kakšnega izmed neuveljavljenih reprezentančnih imen, pa najsi bo to Rudi Požeg Vancaš, Jan Mlakar ali kdo tretji. Pač nekoga, ki ima idejo, ki premore kakovostno zaključno podajo, ki bi bil dovolj živahen, da bi se ob Iličiću nasprotniki ubadali še z njim, da v povezavi s tem v nadaljevanju ne omenjamo vseh ostalih, vključno z napadalcem Šporarjem. Prepričan sem, da so vsi v naši izbrani vrsti želeli le najboljše, da so se trudili po svojih najboljših močeh, dali vse od sebe, čeprav so bili nekateri odzivi drugačni, a enostavno ni šlo, ne gre, ne more iti, ker – kot napisano – smo realno tretja ali četrta reprezentanca v naši skupini.
Po skoraj desetletju od našega zadnjega nastopa na velikem tekmovanju bi se morda veljalo zamisliti nad delom odgovornih pri Nogometni zvezi Slovenije. Ne nad učinkom predsednika Radenka Mijatovića, marveč peščice ljudi, ki je sicer v njegovi senci, a ima nanj velik vpliv. Po osamosvojitvi smo se ubadali z novimi modeli, s strategijo, z mnogimi vprašanji o naših zmožnostih ... da bi se čim bolj približali evropskemu in svetovnem vrhu. V prvih dveh desetletjih nam je uspevalo. Posodobili in razširili smo infrastrukturo, ki sicer ni primerljiva z razvitejšimi državami, a tudi ne z našo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Imeli smo kult reprezentance, izbranci selektorjev so bili vrh piramide, kar je edino pravilno. Dandanes se zdi, da je v Sloveniji bolj pomembno, da imamo vselej predstavnike na največjih tekmovanjih in najpomembnejših tekmah med sodniki, delegati, ogledniki, nadzorniki ...
KOMENTARJI (40)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.