KOMENTAR: Ops, pa ja ne spet

Everton je ponudil odličen odpor. Najbrž tudi na račun spomina na grenak decembrski poraz na Liverpoolovem travniku, ki je to postal po neverjetno srečno doseženem edinem zadetku Divocka Origija v zadnjih sekundah. Močan veter ob ustju reke Merseyside je zelo motil oba tekmeca. A tudi nevrotično, če ne kar shizofreno nogometno predstavo morajo pravi prvaki skleniti sebi v prid. Liverpool ni pokazal prav nič šampionskega. Izjema je njihov vselej zbrani centralni branilec Virgil Van Dijk. Toda po prešerni zmagi sredi tedna nad Watfodom se je upravičeno pričakovalo, da bo brezhibno delovala tudi ofenzivna sekcija ekipe Jürgena Kloppa. Golgeter Mo Salah ni v najboljši formi, enako velja za njegovega strelskega partnerja Sadija Manéja. Svoje je dodal še Klopp, ki z izborom postave ni poskrbel, da bi ta dva prejemala več uporabnih podaj.

Eno od dveh najlepših priložnosti je s prodorom namesto manjkajočih napadalnih vezistov moral ustvariti kar branilec Joel Matip. Zakaj Robert Firmino ni zaigral v začetni enajsterici ter zakaj se v igri ni znašel niti Xherdan Shaqiri, ne bo nikoli pojasnjeno. Liverpoolovi štirje remiji in dva poraza na zadnjih desetih tekmah so Manchester Cityju priskrbeli nemara že odločilno lestvično napredovanje. Prisiljeno razpoloženi Jürgen Klopp je po tekmi uspel zadržati svoj značilni nasmešek. Morda pa bo ta njegovemu Liverpoolu po naslednjih devetih preostalih tekmah vseeno prinesel trajnejšega – nasmešek s trofejo v naročju.

V nedeljo fanatično marljivi Everton uvrščamo v isto tekmovalno kategorijo kot Bournemouth. To je v skupino moštev, ki v Premier ligi vneto sledi najboljši šesterici. Sobotna zmaga Manchester Cityja v Bournemouthu je bila nova statistična ekstravaganca. City je tekmo dobil le z enim zadetkom. Toda, kako zelo so razpoloženi Cityjevci domačine stisnili ob steno, nedvoumno dokazujejo: le 18 odstotkov posesti žoge, ničla v rubriki streli v smeri Cityjevih vrat ter nič priigranih strelov iz kota. Totalen Cityjev pritisk še bolj nazorno predstavijo izmerjene vrednosti na njihovi zapisnikarski poli, začenjši s posestjo žoge, ki je dosegla 82 odstotkov, ter s strahospoštljivim zbirom 23 strelov na Bournemouthov gol in kar s 14 koti za nameček.

strelci

Liverpool ali Manchester City – to je spet vprašanje. Ali pač tu dileme sploh ni več?
V soboto sem se odpravil na Wembley, na znameniti severnolondonski derbi, kjer je Tottenham pokazal več. A le če se je njegovo odlično merjenje z Arsenalom spremljalo površno. Topničarji so igrali zaprto kot že dolgo ne. Njihov nekdanji trener Arsene Wenger je, kjerkoli je že spremljal prenos tekme, zelo verjetno uro in pol neprenehoma odkimaval. Zato pa je zgodnje vodstvo in herojska obrambna vnema veliko razlogov za zadovoljstvo ponudila sedanjemu Arsenalovemu strategu Unaiju Emeryju. Izenačenje pred odmorom je s fenomenalnim dvojnim posredovanjem preprečil gostujoči vratar Bernd Leno. Kasneje je Tottenham rezultat uspel poravnati. Čeprav v Angliji še danes potekajo debate o tem, ali se Harry Kane pred ključnim skokom vendarle ni znašel v nedovoljenem položaju. V tistem trenutku ga je s hrbta pokosil Shkodran Mustafi.

Kane je dosojeno enajstmetrovko brez težav spremenil v končnih 1 : 1. Minuto pred zaključkom srečanja je imel tokratni rezervist Pierre-Emerick Aubameyang priložnost, da Arsenalu priskrbi zmago. Prekrška, ki naj bi ga nad njim storil Davidson Sanchez, v resnici ni bilo. Slabo izveden strel z bele točke je Hugo Lloris ubranil. V akciji takoj po Llorisovem odboju žoge pa se prav Aubameyang ni uspel znajti ter zadeti prazna vrata. Pri tem ga je odločilno oviral Jan Vertonghen. Belgijec se je tam prvočasno znašel zato, ker je v mali kazenski prostor stekel prehitro. Po črki zakona bi moral biti Aubameyangov kazenski strel ponovljen. A pravici je bilo naposled le nekako zadoščeno. Izključitev Arsenalovega vezista Lucasa Torreire, ki je sledila njegovemu naletu na Dannyja Rosea v sodnikovem podaljšku, je bila ob vsej drami v zaključku derbija razočarajoča samo za mladega Urugvajca. Trenerja obeh ekip, tako Emery kot tudi Mauricio Pochettino, sta bila z doseženim remijem zadovoljna.

Še bolj kot njegova menagerja pa so se delitve točk med Tottenhamom in Arsnealom razveselili pri Manchester Unitedu in Chelseaju. Ta dva sta v minulem 29. krogu zmagala dokaj srečno. Southampton je imel, še zlasti v prvem delu sobotnega spopada na Old Traffordu, precej pobude. Po dveh fantastičnih zadetkih Yanna Valeryja in Jamesa Warda-Prowseja se je že zdelo, da bo razočaran tudi Manchester United. A ga je rešil njegov napadalec Romelu Lukaku, ki je pet minut pred koncem sprožil odločilni strel. Tega s praktično enakega položaja in na enak načun kot pred nekaj dnevi ob zmagi v gosteh pri Crystal Palaceu.

Chelsea je bil na obisku pri svojem bližnjem sosedu Fulhamu še bolj na trnih. Zgodaj sta sicer lepo zadela Gonzalo Higuain in prvič za svoj novi klub tudi vezist Jorgihno. Zato pa so zadnje pol ure tekme igralci Chelseaja brcali kar vse vprek. Brezglavost favoriziranih gostov je igralcem Fulhama ponudila tri, štiri lepe priložnosti za izenačenje. To se je sicer zgodilo, a je bil zaključek Ryana Sessegnona upravičeno razveljavljen zaradi branilčevega nedovoljenega položaja. Vprašljivo Chelseajevo zbeganost v polju potrjuje nedvoumna izbira najboljšega igralca te tekme. To je postal vratar modrih in povratnik po interni kazni Kepa Arrizabalaga.

Med ostalimi poudarki naj izpostavim še tesno zmago Watforda nad Leicesterom. Ta je pomenila, da je Brendan Rodgers svojo novo službo začel s porazom. West Ham je Newcastle premagal že v prvem polčasu. Zelo elegantno zmago je v Burnleyju vknjižil tudi Crystal Palace. Brighton pa si je v ogorčenem boju izjemno pomembno zmago nad Huddersfieldom zagotovil šele z zadetkom rezervista Florina Andonea. Romun je izkoristil podajo z boka, in to po prenagli oz. rahlo zahrbtni izvedbi prostega strela. Jan Siewert, trener Huddersfielda, pri katerem je ponovno zaigral naš Jon Gorenc Stanković, je po zaključku srečanja besnel nad sodniki.

lestvica