KOMENTAR: Kolarovu obljubljena lada, Sonu vojaščina

Še Đoković menjaval majice [Kostarika vs. Srbija]
Še najmanj pomembno pri vsem skupaj je, kaj je Aleksandar Kolarov dobil za zmagoviti gol proti Kostariki. Ni pa darilo kar tako. Slabo vsekakor ne. Za res lep gol. Za "goljačino" iz prostega strela. Lado nivo, to bo domov peljal Kolarov. Avto, pogon na vsa štiri kolesa, mu bo častil Dmitrij Azarov, gubenator Samarske oblasti. Lada je čakala prvega, ki ga bo zabil v Samari. Avto bi lahko dobila tudi Aleksandar Mitrović in Stefan Milinković-Savić, vendar kaj, ko so Srbi priložnosti zapravljali. Ne pa tudi zmage. In ne lade.

Dokaj nenavaden je bil konec: bolje je kazalo Srbom, slabše živce so imeli. Ni lahko igrati s Kostariko, ki jo presega rezultat iz Brazilije, ko so prišli vse do četrtfinala. Tudi zato so se Srbi stepli za žogo in potem še s Kostaričani. In, ja, rumeni karton se da prejeti tudi z uporabo VAR-a. Niso samo penali. Kot da strel, komad, "goljačina" Aleksandra Kolarova ne bi bil dovolj. A je bil. Ni bilo pa to zagotovilo za Novaka Đokovića. "Zadnjih 15 minut sem moral zamenjati kar nekaj majic," je izjavil srbski tenisač. Zdaj bo nemara "švical" še bolj. Srbe čaka Švica.

Potres [Nemčija vs. Mehika]
Nihče sicer ni prepričan, če je res. Tudi v Mehiki ne. Še znanstveniki se baje ne strinjajo. Ampak tudi če ni res. Bo res. Mora biti res. V Mexico Cityju so, ko je Hirving Lozano zabil za 1 : 0, zabeležili potres. Pika.

Ker to, da Mehika premaga Nemčijo, branilko naslova, je vredno (minornega) potresa. Nemci ne samo, da niso zmagali. Izgubili so. Bridko, trpko, jedko. Čustveni Mehičani bi lahko imeli cel žur ob siesti nemške obrambe. Protinapadov je bilo dovolj za 2 : 0, 3 : 0, 4 : 0. Ne čips ne pivo. Nič ni pomagalo, če ste bolj živčne narave. Avtocesta priložnosti. Pa je vedno šlo nekaj narobe – Mehičani so Nemce kar sami vračali v igro. Jim še dajali upanje. Zaman. Da je aktualne prvake še toliko bolj zabolelo. Še nam, nevtralnim gledalcem, je bilo malce tesnobno. Nismo vajeni tega.

Nemci niso izgubili uvodne tekme od leta 1982. Vsaj v polfinalu so bili na vsakem prvenstvu od leta 2002. Zdaj pa to. Kaos. Sramota. "Ni razloga za paniko," se je branil selektor Joachim Löw. Proti Švedom bo dokazoval zahtevni javnosti, ali bo spremenil način. A s tem bo dal prav tudi kritikom. "Naš moto je bil igrati z ljubeznijo do zmage in ne strahom pred porazom," pa je skoraj romantična izjava mehiškega selektor Juana Carlosa Osoria.

En gol pač ni dovolj [Brazilija vs. Švica]
So tekme, kjer je en gol res dovolj. In potem so tekme Brazilije. Sploh pa, kot je rekel Vladimir Petković, selektor Švice, ni šlo le samo za Neymarja in ekipo. Saj ti niso igrali sami s sabo, čeprav je šla tekma na en gol in so Brazilci igrali na (samo)zavest, da bodo drugi gol nekako že še zabili. "Upam, da nas bodo zdaj začeli jemati bolj resno," se je izprsil Petković. In gladko odklonil protiargumente, da je Stephan Zuber pri golu za izenačenje odrinil Mirando, ravno dovolj, da je našel prostor za izenačenje.

Brazilcem je pritoževanje pomagalo bolj malo. Če kdo, naj bi ravno oni igrali na "kdo da več". Brazilija ne jamra. Brazilija dribla. Ja, igrali so živahno, dinamično, takšne Brazilce je vedno fajn gledati. Ampak kot da nekaj manjka, pa tokrat to celo ni selektor, saj ima Tite veliko podpore. Plus, Philippe Coutinho bi težje dal lepši gol. Vse je šlo prav. Dokler ni. Kot da izkušnja Argentine ni bila dovolj, se je z Evropejci in 1 : 1 opekel še selecao.

"Saj ni od mene odvisno. Trije profesionalci so tu, da opravijo svoje delo," se je k sodnikom, ki jih je sicer več od trojice, obrnil Neymar. Malo tudi upravičeno, nad njim in njegovo pričesko so Švicarji storili kar deset prekrškov. Ampak selektor Tite se tega ne gre. "Ne morem biti trener ekipe, ki jamra. Lahko kakorkoli interpretirate enajstmetrovko, ampak ni variante, da se pritožuješ."

Dooooolgčasa ne reši niti VAR [Švedska vs. Južna Koreja]
Pri tem, da je strokovni štab Švedske vohunil za Korejci, ni nenavadno samo to, da so Švedi dejansko sploh šli "špijonirat", ampak da ob tem niso zadremali. Le kaj bi naj pa bili videli?

"Dolgo smo se vozili, da smo prišli do hiške, ampak je bil pa idealen razgled!" je opisal Lars Jacobson, ko je pojasnjeval, kje točno so vohunili. Švedi so se Korejcem opravičili. Za špijoniranje, ne pa tudi za slavje po VAR-u, ki je prinesel enajstmetrovko, ta zmago. "Malo je trajalo, ampak sem zelo zadovoljen, da ga imajo," je povedal kapetan Andres Gronqvist, ki sicer ne bi mogel biti bolj drugačen od predhodnika - Zlatana Ibrahimovića.

Švedi so zmagali v tekmi, ki morda ni bila gledljiva, je pa bila dramatična, kot vsaka, za prvega zvezdnika Heung-Min Sona. Še vedno ga čaka služenje vojaškega roka. Ne more se mu izmuzniti. Razen če ... Korejci pridejo vsaj do polfinala, kar je oprostilo služenje vojaškega roka ekipo leta 2002 na (so)domačem mundialu. Sodeč po videnem, bo Son prej na nočni straži kot na dopustu. Ima pa še rezervno varianto: zlato medaljo na olimpijskih igrah ali zmago na azijskih igrah.

Tri je bolje kot sedem [Belgija vs. Panama]
Brez dvoma imajo Panamci vsaj nekaj daaaaleč najboljše. Napis na avtobusu. "Več kot ekipa. Več kot le kanal". In saj tako so se lotili tudi izdatno, bujno favoriziranih Belgijcev. Na trdo. Pet rumenih kartonov so pokasirali za trde štarte. Nazadnje smo pet rumenih kartonov na SP videli ... v finalu 2010, ko so Špance zmesarili Nizozemci. Ampak to Belgijcev ni zaustavilo.

Ne Romela Lukakuja, ki je spisal najboljšo zgodbo doslej. Ne samo z dvema goloma, ampak tudi z besedilom za The Players Tribune. Izjemno ganljiva pripoved, ki pokaže, da nogomet ponuja tudi izhod. Sploh, če mama z vodo spira mleko, da bi ga lahko svojim otrokom dala še več. In Panama? "Lahko bi jih bilo še več," je o številu golov razmišljal selektor Hernan Dario Gomez. Res je. Panamci so tako ali tako svojo edino resno priložnost zaštrikali, vseeno pa ponudili relativnost poraza: "Mislim, da smo opravili dobro. Nekateri so mislili, da bomo dobili sedem golov. Dobili smo le tri."

Humor proti komarjem (Tunizija vs. Anglija)
Angleški humor zna biti neprecenljiv. Sploh, ker se znajo res dobro delati norca iz sebe. Pa saj, pogosto to zanje počne že angleška reprezentanca. Britje norcev. Uf. Domovina nogometa, ki od leta 1966 vedno bolj potihoma vedno bolj upa. Da zdaj pa bo. Nikomur povedati, ampak ... kaj pa če? Na koncu jim po Garyju Linekerju in prvenstvih 1986 in 1990 predvsem ostaja humor. "Anglija je zabila prvi gol in Anglija bo osvojila mundial!" so jeli tipkati, ko je Harry Kane zabil prvega. Ne, Anglija ni nato povozila Tunizije. Nasprotno, ti so "dobili" precej hitro dosojeno enajstmetrovko, po kateri bo Kyle Walker vedno pogledal za hrbet, ko bo krilil z rokami, jo izkoristili in nato že vzbujali deja vu angleškemu narodu. Pa ga je na koncu Harry Kane vseeno stresel. Za malo več samozavesti. Da vsaj zaenkrat ni vse, kot so vsi itak vedeli, da bo. Čeprav so upali drugače. Zdaj lahko še malo upajo. Srečni, da so se rešili Volgograda in neugodnega mrčesa, proti kateremu je najboljši ukrep – zmaga.

Skomina da, Kolumbija ne [Kolumbija vs. Japonska]
Niti malo ni okleval. Saj v tem je kleč. Nikoli ne okleva. Tekma Rome in Liverpoola ne samo, da ni pustila posledic. Ne. Damir Skomina je na mundialu še bolj ... Damir Skomina! Avtoritativen. Odločen. Direkten. Niti pomislil ni, da ne bi pokazal rdečega kartona Carlosu Sanchezu. Prvega na tem prvenstvu. Damir Skomina uživa biti – Damir Skomina. Gestikuliral, artikuliral in debatiral je tako s Kolumbijci kot Japonci, čeprav si je moral pomagati malo tudi z rokami. Ker so si nenazadnje tudi igralci obeh ekip.

Sploh Japonci. Zelo jim je pomagalo, koristilo in godilo, da so igrali proti desetim, saj so tako bili ravno dovolj enakovredni borbenim, čustvenim, navijaško dobro podprtim Kolumbijcem. Ne preseneča, da so rajali, kot da bi bila že nedelja, 15. julija. Nikoli še nobena azijska reprezentanca na svetovnem prvenstvu - pa ni pomembno, da so zabili iz enajstmetrovke in kota – premagala katero koli državo iz Južne Amerike. "Pričakovali smo nekaj povsem drugega," je priznal tudi kolumbijski selektor Jose Pekerman. Verjame, da se bo moštvo pobralo – kot se je za izenačenje na 1 : 1. Ampak tole bo kar grenek spomin. Ja. Bo.

Predsednikovo slavje [Poljska vs. Senegal]
Ni čudno, da je senegalski predsednik Macky Sall tako skakal od veselja. S šalom okrog vratu. Kaj ne bi. Senegalci so po prvem krogu največje face svojega kontinenta na turnirju. Afriki je namreč voda ne samo tekla v, temveč že iz grla. Ni in ni in ni šlo. Egipt se je zakalkuliral proti Urugvaju, Maroko je bridko izgubil z Iranon, Nigerija ni bila dorasla niti sebi, kaj šele Hrvaški, Tunizija pa je bila kljub naklonjenemu poteku tekme izrazito nespretna. Ena, dve, tri, štiri. Štirje porazi.

Nato je prišel na vrsto Senegal. Komaj drugič so zraven, ampak še je svež spomin, da so šokirali branilce naslova Francoze leta 2002. Manj sveže je, da so takrat šli do četrtfinala, kar je prej uspelo le Kamerunu (1990), kasneje pa Gani (2010). In imajo, vsaj kot je videti, najbolj kul selektorja. Pri čemer so Aliouja Cisseja vlekli po zobeh, ker da je igral preveč pragmatičen nogomet. No, zdaj ga lahko samo hvalijo. Senegal je v bistvu samo počakal, da so Poljaki naredili tako kapitalni napaki, da so si Poljaki v bistvu sami (po)dali gola. Prva afriška zmaga.

Rusi res meljejo [Rusija vs. Egipt]
Ne samo meljejo. Karkoli se jim ponudi, Rusi izkoristijo. Neusmiljeno. Dras! Kako točno meljejo? "Ne bom vam povedal," je gladko razkritje recepta po zmagi nad Egiptom s 3 : 1 zavrnil selektor Stanislav Čerčesov. Prej ga ni maral skoraj nihče, zdaj je heroj naroda. Rusi zabijajo, meljejo in gazijo. Daaaleč nazaj, vse do prvega svetovnega prvenstva je treba pobrskati, ko je Urugvaj zabil na prvih dveh tekmah kar osem golov. In dobil dva.

Potem ko so Rusi pomagali Egiptu zabiti avtogol ter našli v Denisu Čeriševu top strelca in v Artjemu Zjubi giganta med napadalci, ki zna vse to tudi z nogo, se je Egipt dokončno zlomil. Faraoni so, tako se zdi zdaj, prvenstvo v Rusiji zapravili že tisto zadnjo majsko soboto, ko se je v finalu lige prvakov poškodoval Mohamed Salah.

Poteze anamneze:
• Kavašima, vratar Japonske, kljub tehnologiji golove črte ni želel priznati gola, čeprav je žogo komaj spravil nazaj.

• Povratna podaja Grzegorza Krychowiaka, ki je Senegalu ponudila gol za 2 : 0.

• Zdaj vemo. Nikola Kalinić ni želel vstopiti kot zadnja menjava ob zmagi Hrvaške proti Nigeriji. Zato je šel prvi domov.

Najlepši goli:
• Dries Mertens [Belgija vs. Panama za 1 : 0]
 

• Aleksandar Kolarov [Srbija vs. Kostarika za 1 : 0]

• Hirving Lozano [Mehika vs. Nemčija za 1 : 0]