Ker je pomagal zamenjati Skenderja, je bil občutek še toliko boljši

Prve nogometne korake je storil v domači Beli Krajini. Ob dejstvu, da belokranjski nogomet že leta ne premore resnejšega kolektiva, je po opravljeni osnovni šoli svojo pot nadaljeval v Domžalah, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Pri 16 letih so mu pod roke ponudili prvo profesionalno pogodbo, konec lanske sezone je dočakal prvih 45 minut v prvi ligi, v drugem delu letošnje pa se je zacementiral na desni strani obrambe. Le enega srečanja Mitja Ilenič ni začel v prvi postavi, na zadnji tekmi proti Olimpiji pa je s pravim projektilom poskrbel za remi, po katerem je bil odpuščen Dino Skender.

Morda se to ne bi zgodilo, če ne bi med pripravami na spomladanski del sezone okužbe s koronavirusom staknil Andraž Žinič, sicer prva izbira na desnem bočnem položaju. Ilenič je nastalo vrzel zakrpal z odliko. Dejan Djuranović mu iz tekme v tekmo bolj zaupa. In ni edini. Milenko Ačimović mu je konec marca ponudil debi v reprezentanci do 21 let in le vprašanje časa je, kdaj bo 17-letnik, ki pesti stiska za Liverpool, storil naslednji korak v svoji karieri. 

Morebitni prestop v tujino, o možnosti katerega je pred časom poročala Nogomania, ki ga je povezovala celo z nemškim Hoffenheimom, se zdi logičen korak naprej. Čeprav ne skriva želje, da bi se nekoč preizkusil v eni od najmočnejših lig, Ilenič ostaja trdno na tleh in se osredotoča predvsem na sedanjost. Tudi zato se je bilo med našim pogovorom težko znebiti občutka, da je prizemljen dijak iz Tribuč pri Črnomlju na pravi poti. 

Belokranjski nogomet že leta životari. S čim pa so vas prepričale Domžale? 

Prepričale so me s svojim mladinskim pogonom. Vsako leto sta vsaj dva nogometaša priključena članski ekipi. Tako da je bila odločitev, da pridem v Domžale, ena najlažjih v življenju.

Ste imeli takrat še kakšne druge ponudbe?  

Ne.

Kakšno je življenje v domžalski 'akademiji'? Rekli ste, da je to idealno okolje za mlade nogometaše ... 

Tukaj imamo vse, kar potrebujemo za nadaljnji razvoj. Vse je na licu mesta – šola, stanovanje, treningi, prehrana. Vse je urejeno, kot mora biti. To je prava stvar za nas, mlade nogometaše. Moram priznati, da nisem pričakoval, da bo tako urejeno. Vsak dan tu uživam. Glede bivanja v Domžalah nimam ene slabe besede. 

Ste bili presenečeni, da ste tako hitro prišli do prve profesionalne pogodbe? 

Ja. Pogodba je prišla po letu in pol v Domžalah. Prepoznali so moj potencial, jaz ga pa sedaj kažem na igrišču in skušam vrniti zaupanje po najboljših močeh. 

Kako se je takrat spremenilo vaše življenje? Vsekakor je to vsaj iz finančnega vidika velika sprememba.

Drži, prej sem bil financiran s strani staršev, sedaj sem to prevzel nase, tako da starši nimajo več finančnih obveznosti z mano. Drugače pa se ni veliko spremenilo. Potrebno je bilo delati in še zdaj je. Le tako se lahko nekam pride. 

Ste pričakovali, da boste tako zgodaj dobili priložnost v prvi ekipi?

Moram priznati, da ne. Že ko so me povabili na priprave, je bil to zame velik šok. Povabilo sem skušal čim bolje izkoristiti in mislim, da se je lepo poklopilo. 

S kakšnimi željami ste začeli priprave na drugi del sezone s članskim moštvom? Ste razmišljali o tem, da boste tako hitro postali član začetne enajsterice? 

Na začetku mi je bilo najbolj pomembno, da vpijem čim več znanja od starejših in bolj izkušenih soigralcev. To mi je dobro uspelo, napredoval sem iz treninga v trening. Še vedno se na vsakem treningu trudim po najboljših močeh. Zavedam se, da je pred mano še dolga pot, moral bom še napredovati. 

En prvoligaški polčas ste odigrali že v lanski sezoni, v drugem delu letošnje pa ste praktično standardni član prve ekipe. Kako je prišlo do tako hitrega preskoka?

Mislim, da je največja stvar v glavi. Vse delo iz prejšnjih let se mi sedaj vrača. 

Kaj vam je bilo najtežje pri tem preskoku? Kje po vašem tičijo največje razlike med mladinskim in članskim nogometom?

Razlike so velike. Igra je hitrejša, dueli so močnejši. Težje je igrati proti nogometašem, ki imajo za seboj leta igranja na profesionalni ravni. 

Vam je bilo pri tem lažje, ker je v ekipi ob številnih mladih tudi kar nekaj zelo izkušenih nogometašev? Kdo od njih vam je najbolj pomagal?

Senijad Ibričić, naš kapetan me je vpeljal v ekipo. Še vedno mi vsakodnevno daje nasvete, jaz pa jih skušam čim bolj upoštevati in se z njimi učim. Vzel me je pod svoje okrilje. Vsa čast mu, da se lahko učim od takšnega igralca. Ga pa seveda tudi jaz kdaj kaj vprašam, ker mi vedno z veseljem pomaga.

Zadetek Mitje Ileniča za končnih 1:1 v Stožicah: 

V zadnjem krogu pred reprezentančnim premorom ste prišli do prvenca v prvi ligi – z levico, čeprav ste desničar za točko proti Olimpiji na največjem slovenskem stadionu. Težko bi si želeli več. Kako ste ga doživeli?

Takrat nisem imel druge možnosti. Žoga je prišla na mojo levico, moral sem udariti in z nekaj sreče se je od prečke odbila v gol.  Ko dosežeš prvi gol v prvi ligi, so občutki seveda fenomenalni. Očitno je to pomagalo, da je bila Olimpija primorana menjati trenerja. Ko se ti zdi, da si tudi ti malo krivec za to, je občutek še toliko boljši. 

Bojda se za vas zanimajo številni tuji klubi. Marsikdo se je opekel, ko je v najstniških letih na hitro zapustil prvo ligo, po drugi strani pa se je Benjaminu Šešku prav iz Domžal uspelo prebiti na evropsko sceno. Vas že mika v tujino ali bi raje še počakali? 

Iskreno se s tujino in govoricami, ali so resnične, ne obremenjujem. Na meni je, da v Domžalah iz dneva v dan napredujem. Kaj pa bo sledilo, ne vem. 

Ste se s klubom že kaj pogovarjali o morebitnem odhodu? 

Nismo. V klubu so ljudje, ki skrbijo za to. Oni se bodo s tem ukvarjali. Na meni je, da sem osredotočen na igrišče.

Verjetno pa je prisotna želja, da bi nekoč okusili tujino? 

Ja, seveda. Moja želja je, da bi enkrat zaigral v eni izmed petih najboljših evropskih lig. Ampak do tja je še dolga pot. Z glavo moram ostati trdno na tleh in nadaljevati z delom. Mislim, da samo to prinaša rezultate.