Tribuna, ki je vztrajala do konca

Že okoli poldneva so osrednji trg v Frankfurtu začeli polniti neprespani slovenski navijači. Praktično sredi noči so namreč že sedli v avtomobile in kombije ter se podali na več kot 800 kilometrov dolgo pot proti severu. Nihče ni hotel zamuditi zgodovinske tekme, prvega nastopa slovenske izbrane vrste v izločilnih bojih na velikem nogometnem tekmovanju v zgodovini samostojne države.

 Ko so portugalski navijači tam začeli recitirati ime prvega zvezdnika njihove reprezentance, Cristiana Ronalda, so Slovenci takoj vrnili s skandiranjem: "Messi, Messi", s katerim so jim oponesli njegovega največjega rivala.

O evforiji, ki v Nemčiji vlada zaradi svetovne nogometne zvezde, nam je pripovedoval tudi eden izmed portugalskih novinarjev, ki že ves čas spremlja domačo nogometno reprezentanco v bazi v Harsewinklu na severu Nemčije. Dejal je, da oboževalci ves čas oblegajo vhod, v upanju, da bodo uzrli svojega nogometnega boga. Celo spijo v avtomobilih, nosijo tudi tetovaže CR7. Pri tem pa denimo sploh ne gre za Portugalce, ampak za oboževalce drugih narodnosti, ki jih v Nemčiji sicer živi več milijonov.

Izvedeli pa smo za še eno nenavadno srečanje, povezano z Ronaldom. V frankfurtski navijaški coni Mainufer na bregu reke Majne, kamor se je z osrednjega trga Römer preselilo popoldansko dogajanje pred tekmo, naletimo na starša vezista Timija Maxa Elšnika, ki sta imela pester zajtrk.  Kot pravita, sta se namreč znašla v istem hotelu kot Ronaldova mama. "Dejala sem ji, da njen sin precej več joče kot moj, zato upam, da ima s sabo robčke, vendar mislim, da me ni razumela," se smeji Janja Elšnik.

So se pa njene besede izkazale za preroške, sloviti Cristiano Ronaldo je zaradi Slovenije res zajokal.

Bila je 105. minuta igre, igral se je podaljšek, saj v rednem delu ni bilo zadetkov. Sodnik je (nekoliko nenavadno) pokazal na belo točko, in ko je sloviti Ronaldo, najboljši strelec na svetu, tja postavil žogo, so mnogi pomislili, da je zdaj vsega konec. Upanje pa je vseeno še tlelo, saj mu je iz gola v oči zrl Jan Oblak, odlični slovenski vratar, ki že desetletje brani za Atletico Madrid. Navijači so si z dlanmi prekrili obraz in trepetali, Ronaldo je brcnil, toda Oblak se je bliskovito odzval.

V trenutku, ko so se navijači zavedli, da je bila enajstmetrovka ubranjena, je na tribuni za nasprotnim golom, ki so jo zasedli organizirani slovenski navijači, eksplodiralo. V zrak so šli ljudje, roke, kozarci, iz katerih je pivo brizgalo v slapovih, zmagoviti dež iz hmelja je namočil vse pod seboj. Trenutki zmagoslavja, ki bodo za vedno ostali zapisani v slovensko športno zgodovino in v kolektivni spomin naroda.

In to kljub temu, da jih bo vedno spremljal tudi tisti cmok, kako blizu nogometnih nebes smo bili. Nazadnje so bile za slovensko napredovanje med najboljših osem na stari celini usodne prav enajstmetrovke. Oblak ni ubranil nobene več, prav tako so zgrešili vsi trije naši strelci. Ronaldo si je končno lahko obrisal solze, vozovnico do Hamburga je dobila Portugalska.

Del tribun, obarvan v rdeče, je ponorel, slovenski del pa je zajela velika žalost. A le za kratek čas. Združeni navijači Slovenije (ZNS), ki so se pred začetkom prvenstva otepali očitkov o "plačancih" Nogometne zveze Slovenije (NZS), so se v Nemčiji odlično izkazali, kar so jim nazadnje priznali tudi zagrizeni nasprotniki. Na vsaki tekmi so z bobnom in megafoni dajali ritem ter ves čas vzdrževali tempo, zaradi katerega slovenski del tribun nikoli ni utihnil, kar je naredilo velik vtis tudi na tuje igralce, navijače in novinarje.

Tudi po umrlih sanjah v Frankfurtu niso dovolili, da bi se naši nogometaši počutili kot poraženci. "Mi, Slovenci, ale, ale, ale," je začelo odmevati. Medtem ko so se portugalski igralci veselili v svojem kotu, so Slovenci prišli na drugo polovico igrišča in se ustavili pred navijači. V tišini so nejeverno zrli v pisano množico na tribunah, ki je kar vztrajala in vztrajala.

Aplavz ni in ni pojenjal, prav tako ne skandiranje. Uradni zmagovalci tekme so nazadnje odšli z igrišča pred njimi, saj slovenska tribuna ni imela niti najmanjšega namena, da bi že utihnila.

Na ta način so se jim zahvaljevali za vso veselje, ki so ga od novembrske uvrstitve na Euro prinašali v domovino. Za ponos, da jih v redni igri na prvenstvu niti ena reprezentanca ni premagala. Za tedne, ko so bile notranje(politične) delitve potisnjene z naslovnic, ki jih je zavzela športna enotnost. Za vse kilometre, ki so jih lahko na začetku poletja zaradi njih za spremembo naredili proti severu namesto proti jugu. 

Za vse prizore s Schlossplatza v Stuttgartu in Marienplatza v Münchnu, ko je iz tisočih grl ponosno odmevala Slovenskega naroda sin. Za Siddhartin koncert in trenutke zmagoslavja v Kölnu, ko je remi proti Angliji prinesel zgodovinski preboj.

Z igrišča so jih nazadnje pospremili z glasnimi vzkliki: "Šampioni, šampioni!"

In tudi ko je igrišče že samevalo, slovenska pesem s tribune še vedno ni utihnila. V preddverju je donela harmonika, plesala je se polka, zmedenim rediteljem za nekaj trenutkov sploh ni bilo več jasno, kdo je pravzaprav zmagal.  

Ja, v Hamburg sicer potuje Portugalska, a slovenski nogometaši in navijači se lahko v domovino vračajo ne le s cmokom v grlu, ampak tudi s srci, polnimi ponosa, ki mu je bila priča tudi vsa Evropa.