'Rade, runda!'

Zgodovinska (ponovna) uvrstitev na Euro je slovenske navijače spet pognala na pot. Po trgu v Amsterdamu, kjer so leta 2000 množično rajali na takratnem evropskem prvenstvu, je bil tokrat od nemških destinacij naprej na vrsti Stuttgart. Tukaj je našo reprezentanco čakala otvoritvena tekma Eura 2024, na zmago pa je čakala močna Danska, favorit. A slovenski navijači niso dovolili, da bi se naši reprezentanti v boj podali brez močne podpore.

V Nemčijo so se začeli zgrinjati z avtomobili, kombiji, avtodomi, avtobusi, tudi z letalom. V družbi boljših polovic, otrok, družin, prijateljev, sodelavcev. Kakor koli že, treba je bilo v Stuttgart! Tekma je bila na sporedu šele ob 18.00, kar pomeni, da je ostalo še precej nedeljskega časa, ki ga je bilo treba zapolniti. Kako drugače bi ga, kot pa z  zborom v samem središču mesta, ki bo našel mesto v vseh albumih.

Čeprav je bilo videti, da je Dancev v njihovih izstopajočih rdečih opravah v Stuttgartu precej več, so se umaknili v stranske ulice in glavno bolj ali manj prepustili Slovencem. Ti so bili namreč v svojem prepoznavnem slogu glasni tako, da je šlo skozi ušesa.

Znani navijaški napevi so se izmenjavali s skandiranjem "Denmark, Denmark, auf wiedersehn*," s katerim so Dance pošiljali domov. Mimoidoči Skandinavci so se jim običajno ob tem dobrodušno nasmejali in pomahali, incidentov ni bilo.

"Rade, runda!" je okoli poldneva začelo odmevati v lokalu pred vhodom v osrednjo navijaško cono na Schlossplatzu. Slovenski navijači so tam namreč že zelo zgodaj vzpostavili svojo bazo, okoli poldneva pa so zagledali tudi predsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS) Radenka Mijatovića. 

Prepoznali so ga veterani NK Bilje, ki so se v Stuttgartu srečali povsem po naključju. Nekateri so prišli z letalom, drugi z avtomobilom, nekateri s prijatelji, drugi z družinami, razloži Boštjan. Nosi podpisan dres našega nogometaša Mihe Zajca, za katerega pravi, da ga je dobil od njegovega očeta. Skandiranje je obrodilo sadove, nasmejani Mijatović se je odzval in  družbi plačal "rundo".

Na omenjeni lokaciji je rajalo več tisoč Slovencev, ko sta se jim pridružila še boben in megafon Združenih navijačev Slovenije, je tempo zgolj še narasel. Pesem Slovenskega naroda sin je bila tako denimo le ena od številnih, s katero so se poklonili nekaj sto kilometrov oddaljeni domovini, kjer so se rojaki prav tako pripravljali na poznopopoldansko stiskanje pesti.

Tiste, ki so bili v samem Stuttgartu, pa je čakala (na trenutke precej mukotrpna) vožnja v (pre)polnem metroju do ograjenega stadiona, nato pa še dolg sprehod do ustreznega vhoda. Oba dosežena cilja sta zato požela glasnejši aplavz od tistega, ki ga običajno slišimo ob pristanku letala.

MHPArena je bila nekoliko bolj obarvana v rdečo barvo, vendar so slovenski navijači po številu dostojno konkurirali  Severnjakom. Neosvojen otoček so bili le VIP-sedeži pod novinarsko tribuno, ki nam jih je marca med snemanjem oddaje Vsi za naše! – rdeče, usnjene in ogrevane – ponosno razkazoval arhitekt prenove stadiona.  Le tam je prevladovala temna barva oblačil, saj so omenjene sedeže seveda zasedli "kravatarji", pomembneži.

Favorizirani Danci so kmalu dosegli zadetek, kar je nekoliko ohladilo razpoloženje na slovenskih tribunah, vendar so nazadnje navijači dokazali, da se v Nemčijo niso pripeljali zgolj na izlet, ampak da nameravajo reprezentanco bodriti do konca. To se jim je obrestovalo, izenačujoči zadetek Erika Janže je tribune spravil v delirij. Točka velikanskega pomena.

Takoj po tekmi se je veliko navijačev odpravilo nazaj proti Sloveniji, a številni le za kratek čas. Že v sredo bodo mnogi znova spakirali torbo in se odpravili proti Münchnu, kjer pričakujejo še več navijačev kot v Stuttgartu.