Nepozabna vožnja Ptujčanov in zajec na mizi

Če je tiste najbolj zgodnje prišleke v Stuttgart v soboto zjutraj še pozdravila ploha, je dopoldne sonce vendarle začelo kukati izza oblakov. Sprva sramežljivo, veter je bil še hladen, a danski navijači so vseeno hitro zapirati zaščitne senčnike, ki so vsaj nekoliko zadrževali toploto. "Mi smo vendarle vikingi," se posmejita Tonny in Johnny.

"Pri nas dežuje in je mrzlo, tukaj je nam vroče," zavzdihneta navijača, ki živita uro od prestolnice Köbenhavna. Čeprav živita le 800 kilometrov od Stuttgarta, je njuna pot trajala kar 15 ur. "Šla sva z električnim avtomobilom in imela težave s polnilnicami ob poti, na eni sva potrebovala več kot dve uri, da se je avtomobil napolnil, vmes sva kar malo spala," zavijeta z očmi.  

Nova dolga pot pa ju čaka kaj kmalu. Nazaj se bosta namreč odpravila takoj po koncu današnje tekme s Slovenijo, Johnny pa se že v sredo spet vrača v Nemčijo, saj Dance čakata še obračuna s Srbi in Angleži. Vendar bo šel tokrat na vlak, je odločen.  

Pravkar sta se sicer vrnila iz muzeja Mercedes-Benza. "Nisva sicer neka goreča ljubitelja avtomobilov, ampak Stuttgart je sinonim za avtomobilsko industrijo. To preprosto moraš obiskati," skomigneta z rameni.

Čeprav obiskovanje muzejev običajno ni del navijaške kulture, so tokrat številni naredili izjemo. Tudi Andraž in prijatelji iz Krašnje, ki so vso dolgo noč preživeli na vlaku, so še pred prijavo v hotel takoj dopoldne obiskali muzej še ene tukajšnje ikone, Porscheja. Čeprav so pozneje dodali, da jih je v primerjavi z mercedesovim ta precej razočaral.

Obisk muzeja načrtujejo tudi Gorazd, Marjan, Rado in Tomi, ki smo jih na prvi pogled zamenjali z madžarskimi navijači, ki so spremljali včerajšnjo popoldansko tekmo s Švico, saj so jim na glavi počivala pokrivala v rdeči, beli in zeleni barvi. Nazadnje se je izkazalo, da je zelena pasica pravzaprav barva proizvajalca znamenitega danskega piva, danske pa so tudi njihove kapice. Zgodba, kako so prišli do njih, pa nas je dodobra nasmejala.

Ptujčani so v petek sedli v avtodom in prispeli v soboto zjutraj, namestili pa so se v kamp v neposredni bližini stadiona, ki so ga rezervirali že pozimi. "Ko so na recepciji odprli zvezek z rezervacijami, smo bili prvi napisani," se smejijo. Od tam so želeli naročiti taksi do središča mesta, doživeli pa so vožnjo, ki je nikoli ne bodo pozabili. Ustavil jim je namreč danski navijaški avtobus, in to ne katerikoli.

Šlo je za legendarno vozilo, ki nosi tudi podpise nogometnih reprezentantov - tako trenutnih kot tistih, ki so davnega leta 1992 svoje rojake spravili v ekstazo, ko so osvojili evropsko krono.

Slovenski četverici so ponudili prevoz z vozilom, ki ima tudi bar in pipico za točenje piva, jim v zameno za slovenski navijaški šal podarili kapice, zanje so predvajali Zdravljico, spotoma pobrali še nekaj Dancev, sopotniki pa so si obljubili, da bodo v zameno za nepozabno vožnjo en polčas navijali za svoje fante, drugega pa za ekipo novopečenih prijateljev.  

Z avtodomom je prišla tudi družba iz Celja, pet se jih je pripeljalo. Parkirali so poleg danskega avtodoma, kmalu pa se je poleg nabralo še šest slovenskih. "Danski se je potem kar hitro preparkiral," se smejijo. Do štirih vstopnic za tekmo so prišli s pomočjo žreba, za peto pa so se morali v drugem krogu prodaje pošteno namučiti.

"Peto karto smo kupovali štiri ure. Poskušali smo na osmih napravah, še žene so nam pomagali. Pisalo je, da smo v čakalni vrsti s pol milijona drugih," zmajuje z glavo Stane, nekdanji udeleženec resničnostnega šova Big Brother in tisti, ki je imel srečo v prvotnem žrebu.  

Družbo srečamo na pisanih gasilskih klopeh v navijaški coni pred mestno hišo, poleg klopi pa danski navijači poležavajo v ležalnikih in poslušajo žuborenje fontane. Sonce je končno posijalo s polno močjo, česar so se razveselili tudi otroci, ki so skakali čez curke.

V soboto so v Stuttgartu številni nosili tudi hrvaške navijaške drese, saj je bil to dan otvoritvene tekme hrvaške reprezentance na Euru 2024, v tem delu Nemčije pa živijo tudi mnogi "gastarbajterji".  

Tako vanje kot v Dance so Slovenci zrli z rahlim obžalovanjem, ko so videli, kako usklajeni so v svojih vpadljivih navijaških opravah. Slovenske barve pa so bile včeraj zaenkrat še nekoliko bolj subtilno zastopane. "Vsi imamo drese sicer s seboj, vendar jih čuvamo za jutri, da se ne bi umazali ali smrdeli," je bil odgovor, na katerega smo popoldne pogosto naleteli.

Enako pravi tudi družba, ki so srečamo v navijaški coni na Schillerplatzu. Igrajo namizni nogomet, na mizo pa postavijo tudi plišastega zajca. "Njega slikajte, on mora biti v kadru," naročijo. "To je za našega prijatelja Roka, ki se piše Zajc, zaradi zdravstvenih težav pa ni mogel z nami v Nemčijo," razložijo.

Nosili so drese Luke Dončića, ki je ponoči z zmago v finalu lige NBA razveselil Slovenijo. Eden izmed njih pa nosi hrvaški dres: "Imam tudi hrvaške korenine, zato danes navijam za Hrvate proti Špancem, jutri pa bom seveda oblekel slovenskega," nam je dejal. 

"Danci so že danes vsi v dresih, Slovenci pa smo večinoma v civilu," zmajejo z glavo, nato pa nemudoma obljubijo, da bodo v nedeljo Stuttgart zagotovo preplavile slovenske barve.