Mesto ob Renu se je za vedno zapisalo v slovenski kolektivni spomin

V domovini se je v torek praznično slavil rojstni dan Slovenije, v Nemčiji pa je bil navaden delovni dan. V Kölnu, glavnem mestu zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija, so prebivalci hiteli po svojih vsakodnevnih opravkih, lokali v središču mesta pa so bili že dopoldne povsem polni. Zasedli so jih navijači Anglije, še zadnjega nasprotnika Slovenije v skupinskem delu Eura 2024.

Slovenski navijači so bili takrat še precej razkropljeni, pohajkovali so po mestu in se jezili, ker na uradni stojnicah Eura niso mogli kupiti nobenih dresov ali majic, povezanih s slovensko nogometno reprezentanco.  

Ob vznožju katedrale, najbolj znane znamenitosti Kölna, se je razlegal zvok harmonike, vendar je bila okoli nje zbrana le peščica slovenskih navijačev. Povsem drugačen prizor kot v samem središču Stuttgarta in Münchna, kjer so slovenski navijači dobesedno preplavili osrednja trga Schlossplatz in Marienplatz. A sprehod čez slavni železniški most Hohenzollern na drugo stran Rena je poskrbel za popolnoma drugačne prizore.  

Navijaška cona Tanzbrunnen, ki se je odpirala ob 13.uri, je sprva še samevala, okoli treh pa so se začele po makadamski poti na nabrežju valiti trume ljudi v slovenskih navijaških barvah. Ko je ob pol štirih na oder prikrevsal Tomi Meglič in v pozdrav dvignil bergle, se je slovenska navijaška evforija uradno začela.

Najprej z Od višine se zvrti, nato s Siddhartinimi uspešnicami: "Ta pesem se ne tiče slovenske reprezentance. Edina, ki bo ta večer in to noč ledena, bo Anglija," je dejal Tomi in zapel Ledeno. Njegove besede so se izkazale kot preroške, a do tja nas je čakala še dolga pot.

Vrhunec v navijaškem smislu je bila na koncu pesem Dviga Slovenija zastave, seveda ni šlo niti brez tradicionalnih skandiranj, nato pa se je bilo počasi treba odpraviti proti stadionu. Ta je od Tanzbrunenna namreč oddaljen skoraj osem kilometrov, zato časa ni bilo na pretek, saj so si vsi želeli čimprej priti do svojih sedežev na tribuni.

Najprej pa je bilo treba priti čez reko. Nekateri šli čez most peš, drugi so se z vlakom zapeljali eno postajo, tretji pa so se vkrcali kar na malo ladjico, ki v času Eura služi kot brezplačni vodni taksi. Navijaško skandiranje je tako odmevalo tudi sredi Rena.

Med sprehodom skozi središče mesta proti postaji tramvaja oziroma mestne železnice na Heumarktu, od koder vozijo direktne linje do stadiona, je bilo treba pošteno gledati pod noge. Angleški navijači, ki so se tam zadrževali ves dan, so Alten Markt namreč spremenili v deponijo za steklo.

Postaja Heumarkt pa je bila tako nagnetena, da je policija zaprla dostop. Nekateri so se odločili, da bodo vseeno počakali, drugi pa so raje vzeli pot pod noge in se odločili, da se bodo raje vkrcali na naslednji postaji. A to se je izkazalo kot misija nemogoče. Potniki so bili v vagonih natlačeni kot sardine v konzervi, zato je pešce minila sleherna volja po tovrstni vožnji. Do stadiona je bilo sicer kar uro in pol hoje, vendar se je nazadnje ta pohod izkazal za zabavno dogodivščino.

Korak ujamemo z Alenom in druščino. Ljubljančani so bili že v Stuttgartu in Münchnu, vmes so se vračali v domovino, tokrat pa so z letališča v Trevisu odleteli v belgijski Charleroi, tam najeli avtomobil in se zapeljali do Kölna. Njihovo pripoved vedno znova zmotijo pisani obrazi, ki jih srečujemo ob poti. Prehitevajo nas trume angleških navijačev, ki so se proti stadionu pognali v taksijih, na najetih električnih skirojih in kolesih, celo v rikšah. Pločnik pa se vse bolj barva v slovenske barve, saj se na vsaki postaji s tramvaja zgrinjajo skupine, ki niso več prenesli neskončno dolge vožnje v zatohlih vagonih. Raje hodimo, kot pa tole, skomignejo z rameni in se odpravijo na pot.

Nešteto kioskov ob poti je nudilo hladno osvežitev in razveseljevalo tudi s cenami piva. Steklenica je namreč stala dva evra, kar je bilo precej manj kot na stadionu, kjer je bilo treba za pollitrsko merico odšteti sedem evrov. Poslovno žilico sta imela tudi navijača, ki sta se parkirala ob poti in vpila, da za 10 evrov nudita tri hladne steklenice. Malo pred končno postajo tramvaja se je pločnik spremenil v velikansko parkirišče električnih skirojev.  

Za razliko od znamenite Allianz Arene, ki jo obdaja betonska ploščad, stadion RheinEnergie stoji sredi parka, zato so se pred tekmo številni zleknili še na kratko pristriženo zelenico, iz notranjosti pa so že doneli navijaški napevi.  

Pogovori slovenskih navijačev so se vrteli predvsem okoli rezultatske kombinatorike, koliko točk bo dovolj za napredovanje, nas čaka pot v Gelsenkirchen, Dortmund, Frankfurt ali znova v München. Ko so na zelenico stopili nogometaši, pa je izginilo vse drugo. Iz 12.000 grl je ponosno zadonela Zdravljica, nato pa se je začelo.  

V Anglij je nogomet religija, angleških navijačev je bilo še enkrat več kot slovenskih, a pod taktirko bobna in megafonov Združenih navijačev Slovenije, ki so tik za golom skrbeli za navijaški ritem, je s slovenskega dela tribun donelo, kot bi nas bilo trikrat več.  

Tako želenega zadetka sicer ni bilo, a tudi mreža Jana Oblaka je ostala nedotaknjena. Tribune so trepetale, ko je sodnik oznanil še štiri minute podaljška. Še vedno je bila namreč živa rana iz Münchna, ko je Slovenija vodila do samega konca, nato pa je Srbija izenačila v zadnji sekundi sodnikovega podaljška.

Tokrat pa se mreža ni zastresla in veliko slavje se je lahko začelo. Izenačen rezultat brez zadetkov je namreč pomenil, da je Sloveniji uspel preboj iz skupine.

Zgodovinska uvrstitev v osmino finala evropskega nogometnega prvenstva je praznični 25. junij poleg nacionalne za vedno zapisala tudi v športno in navijaško zgodovino.