Gabrijel in Libur (še) ne vesta, kaj so nogometna in nacionalna trenja

Svetlolascu je ime Gabrijel, temnolascu pa Libur. Stara sta 10 let in sta sošolca. "Midva se nikoli ne kregava. Jaz navijam za Hrvaško, on pa za Albanijo," nam resno razloži Gabrijel.

Ostali navijači, ki so prišli v Olympiapark, največjo navijaško cono v Münchnu, pa so se večinoma posedali po skupinah glede na nacionalno pripadnost. V skupini B sta se namreč merili Hrvaška in Albanija, izrazitega favorita pa ni bilo, zato sta obe strani upali na zmago.

Tekma je bila na sporedu ob 15.00 in če je termometer v Hamburgu visoko na severu Nemčije komaj priplezal do 20 stopinj, se je tukaj na Bavarskem, ki je najbolj južna nemška zvezna dežela, spet spogledoval s tridesetico. Trava navijaške cone, umeščene v največji mestni park ob jezeru, je bila seveda precej boljša od kakšnega mestnega betona, pa vendar je vroče junijsko sonce neusmiljeno žgalo in mesta v senci so bila takoj zasedena. No, pa tudi tista v prvi vrsti.

Tja so že ob pol dveh prišli tudi Dijana, Dora, Luka in Antonio – Hrvati, ki živijo v Münchnu. Družbo v kockastih dresih je visok poraz proti Španiji močno prizadel, zato so tokrat upali na ugodnejši rezultat. Vendar so jezno tolkli po ograji, saj našim južnim sosedom nikakor ni šlo.

Albanska reprezentanca je namreč zadela že zelo zgodaj, že v 11. minuti, zato so bili njihovi pristaši, ki jih je bilo v Olympiaparku precej več, bolj evforični in glasnejši, med njimi so bile tudi zastave Kosova. Njihovo navdušenje je trajalo vse do 74. minute, ko so Hrvati izenačili.

Kriki veselja v kockastem se še niso polegli, ko so že čez dve minuti nato še povedli. Med množico so se začeli vse bolj mešati tudi beli nemški dresi, saj je domačine kmalu čakala tekma z Madžari, ki so prav tako prišli na skupinski ogled, čeprav jih je bilo treba bolj kot ne iskati z lučjo.

Prisedemo se k slovenskemu navijaču, Primožu, ki je sedel v družbi treh hrvaških. Tako smo vsaj mislili. Kruno in Mihael sta bila iz Čakovca, Aleš, ki je nosil vaterpolsko čepico barakud, pa je bil prav tako Slovenec. "Pojutrišnjem bomo morda že Švicarji," je v šali dodal, nato pa pojasnil, da pol leta živi v Sloveniji, drugo polovico pa na Hrvaškem, zato na današnji tekmi s Srbijo stisnil pesti zanje, jutri pa bosta Kruno in Mihael stisnila pesti za Slovenijo, ko se pomerila s Srbijo.

Skupina je sicer v München pripotovala tik pred današnjo tekmo, zato so parkirali kar v Olyimpiaparku prav zaradi skupinskega ogleda tekme, šele potem jih je čakala prijava v hotel v Ingoldstadtu, 60 kilometrov severneje.

Še dlje sta pripotovala Teodor in Dominik, Hrvata, ki živita v Regnu. Pojasnila sta, da gre za mesto, oddaljeno dve uri vožnje, vendar tam ni nobenih tovrstnih navijaških con, zato sta si zaželela münchenskega vzdušja. "Že ob 10.00 sva bila tukaj in šele takrat sva izvedela, da navijaško cono odpirajo šele ob 13.00. Pa sva šla pač še malo v center," skomigneta z rameni.

Vse je že kazalo na hrvaško zmago, bil je že sodnikov podaljšek, nato pa je v 95. minuti Albanija izenačila. Njeni navijači so eno točko slavili kot tri. "Seveda, predvsem zato, ker je bilo to čisto na koncu, ko smo že izgubili upanje," se veselijo Dardan in prijatelji.

"Torej moramo v ponedeljek igrati le še na zmago, kompromisa ni več," skomigneta z rameni Teodor in Dominik. Takrat bosta tudi onadva bodrila svojo ekipo neposredno s tribun, saj imata vstopnici za tekmo z Italijo v Leipzigu.

So nam pa tako navijači hrvaške kot albanske reprezentance vsi po vrsti goreče zatrdili, da bodo jutri v dvoboju Slovenije in Srbije navijali za našo reprezentanco. "Ene sosede imaš pač raje kot druge," so pristavili.