Kaj se zgodi, ko se igra, ki jo igra celoten svet, ne igra na pravilen način, lahko vprašamo naše nekdanje 'brate' Srbe. Verjetno bi vam prav vsak državljan te države, razen seveda njihovega samozavestnega selektorja, lahko zelo hitro razložil, kako je navijati za enajst posameznikov, ki naključno nosijo enake drese, igrajo pa, kot da so se spoznali v slačilnici pred tekmo. A to ni naša zgodba, to niso naši fantje. To ni moštvo, ki je v torek v Kölnu svetovni velesili predavalo o vrednotah, ki so nam zdaj samoumevne, Angležem pa popolnoma tuj koncept, ki ga najverjetneje nikoli ne bodo razumeli.
Angleži se od Slovenije po včerajšnjem remiju ne bodo naučili absolutno nič. Zakaj? Ker živijo v zmotnem prepričanju, da jim nogometni palčki iz države, ki premore zgolj dva milijona prebivalcev, državi, ki je nekoč vladala svetu in Slovencem podobnim narodom, ne morejo ponuditi ničesar. Ogromna razlika v "naši" in "njihovi" miselnosti je bila popolnoma jasna že pred obračunom v Kölnu. Javnost v obeh državah je govorila o zgodovini. Angleži so se ukvarjali s tem, da so bili le enkrat svetovni prvaki, povrh vsega pa je od takrat minilo že skoraj 60 let. In vse od leta 1966 se zdi, da je njihovo ljubezensko razmerje z nogometom zgodba, polna nezadovoljstva in nesreče, na obeh straneh. Na koncu koncev so si nogomet v vsej svoji genialnosti izmislili prav oni – pri njih je doma, a preostali svet tega še kar noče sprejeti in jim ga pripeljati pred njihovega kralja.
Slovenci, po drugi strani, smo njihove novinarje spraševali, kaj si oni mislijo o nas, oni pa so nam v obraz lagali, da smo vredni spoštovanja. S pristopom in odnosom so nam nato dali dobro vedeti, da o nas ne vedo absolutno ničesar, predvsem pa jih niti malo ne zanimamo. Po tekmi, ki se je končala z najlepših 0:0 v zgodovini Slovenije in nepopisnim veseljem slovenskih nogometašev, sta dva angleška fotografa v okolici stadiona vihala nos nad idejo, da se lahko moštvo tako veseli po "dolgočasni tekmi" brez zadetkov. Hkrati pa so bili angleški navijači med tekmo naveličani dejstva, da ima njihovo moštvo na tekmi evropskega prvenstva žogo v svoji posesti 70 odstotkov časa.
"Ne igrajo pogumno," je med polčasom dejal eden od njih, ki bi za primer resničnega poguma moral le spremljati naših enajst fantov na drugi polovici igrišča, ki so uro in še več po koncu tekme pred novinarje stopili popolnoma izmučeni. Zakaj? Ker so na igrišču pustili vsak atom moči, od sebe pa so dali vse in še več, največ. Za kaj? Za koga? Za nas? Deloma tudi za navijače, ki za njih tako glasno še niso navijali. Vsi po vrsti so se brez vprašanj novinarjev zahvaljevali vsem v Kölnu in vsem doma, del energije v sebi pa so zagotovo odklenili s pomočjo vsakega "mi Slovenci" in "kdor ne skače, ni Slovenc'". Če so angleški nogometaši le poskušali dati vse od sebe, je našim fantom to nedvomno uspelo.
Veliko je bilo jasnega že pri petju obeh himen. Naša govori o nas, njihova o njem, prej njej. Seveda govorimo o kralju in nekdanji kraljici. Niti ena beseda himne ne omenja naroda, ki jo poje, ampak le enega človeka. Človeka, ki vlada narodu, ki je nekoč vladal mnogim narodom. Govori se torej o posamezniku, ne skupini. Posledično je logično, da je proti Sloveniji igralo 15 posameznikov, angleški nogometaši pa so igrali proti Sloveniji. Celotni Sloveniji. Tisti Slovenci, ki so tekli okoli njih, so to zagotovo počeli tudi z mislimi na vse rojake, ki so spremljali vsak njihov korak, dihali skupaj z njimi.
Naj ne bo pomote, tudi Slovenci, ki navijamo zanje, smo "vredni svojega denarja". V vsakodnevnem življenju se ne strinjamo o vsem, pravzaprav se o redko čem. Spomnimo se samo prijateljske tekme s Portugalsko, na kateri je na tribunah preveč "navijačev" navijalo za njega, in ne za njih. Za Cristiana in ne za Jana, Erika, Jako, Žana in vse ostale, ki so zaslužni za to, da je Portugalec sploh zaigral v Stožicah. Teh istih "navijačev" ni bilo veliko na zadnjih prijateljskih tekmah današnjih legend slovenskega nogometa tik pred Eurom.
No, zdaj pa se lahko vsi strinjamo s tem, da bo v Nemčiji vsaj še en teden ostala skupina Slovencev, ki je resnično naša in nikoli ne bo enaka njihovi. Angleži bodo še naprej mislili, da jim nikoli ne bomo enaki, ker nismo dovolj "kakovostni", a tisti, ki živimo pod Triglavom, bomo vedno vedeli, kaj pomeni navijati za ekipo z velikim E in slovenskim grbom na prsih. Fantje, velika čast je spremljati vašo zgodbo in upam, da se ne bo kmalu končala. Poklon in večna hvala za lekcijo, ki je nikoli ne bom pozabil. Ko pa se v osmini finala znova srečate z velikim Cristianom, iskreno upam, da so se pomembne lekcije naučili vsi tisti, ki so marca navijali bolj zanj kot za vas.
KOMENTARJI (24)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.