Simeone: Če ne tečeta dva, je težko, če pa ne tečejo trije, je nemogoče

Diega Simeoneja v prihodnosti številni vidijo na klopi argentinske reprezentance, zaenkrat pa je nekdanji vezist "gavčev" zgolj njen navijač. Kot tak seveda ne more biti navdušen nad neuspehi, ki se vlečejo še iz leta 1993, ko je v postavi Argentine proslavljal zadnji večji naslov na južnoameriškem prvenstvu. Diego Maradona je belo-sinje modre popeljal do zadnjega naslova svetovnega prvaka, na omenjene naslove pa Lionel Messi kljub svetovni slavi, ki si jo je priigral v vrstah Barcelone, še čaka.

"Messi in Maradona se razlikujeta. En je stroj za doseganje golov. V teh zadnjih letih sem zaradi njega trpel vsakodnevno. Drugi je argentinski nogomet v eni osebi. Danes se zdi, da je Messi zrelejši in se začenja izražati, kar Diegu nikoli ni bilo težko. Lahko bi igrala skupaj," meni Simeone, ki se je nato dotaknil še Cristiana Ronalda, ki mu je kot član Real Madrida in Juventusa prav tako zagrenil marsikateri nogometni večer.

"Dodati Cristiana v ekipo bi bilo težje. Začeli bi 'puščati'. Vedno pravim, da če ne teče en nogometaš, potem je v redu. Če ne tečeta dva, potem je težko, če pa ne tečejo trije, postane nemogoče," je o treh nogometnih velemojstrih še povedal Simeone.

'So nogometaši, ki se trudijo in imajo željo, a ne razumejo'
Zanimivo je bilo mnenje Simeoneja tudi o znameniti besedi "odnos", ki jo pri kritikah nogometašev pogosto uporabljajo mediji oziroma navijači. Argentinec opozarja, da se mora nogometaš ne glede na svojo kakovost zavedati, v kakšno okolje je prišel in kakšne so vrednote njegovega kluba.

"Odnos ljudje povezujejo s tistim, kar želijo. Zame je to način, kako braniš razmišljanje ekipe. Velikokrat govorimo z nogometaši in pravijo, da so pri stvari. A gre le zato, da nogometaš to razume ali pa ne. Če to razumeš, se tvoj odnos izboljša. So nogometaši, ki se trudijo in imajo željo, a ne razumejo. Običajno v velike klube ne prihajajo nogometaši, ki igrajo slabo. A morajo razumeti. Ne gre le za nogometni vidik. Moraš tudi vedeti, čigave barve braniš in kako se moraš truditi,"  meni Simeone.

Ta je v tej sezoni na kar nekaj tekmah lahko slišal žvižge nezadovoljnih navijačev Atletica, ki so bili sicer vedno v precejšnji manjšini. A tudi najglasnejši kritiki so morali priznati mojstrstvo prekaljenemu Južnoameričanu, ki je z Janom Oblakom v vratih marca na povratni tekmi osmine finala Lige prvakov izločil branilce naslova iz Liverpoola. Po podaljšku je bilo 2:3.

Podvig proti Liverpoolu ni bil plod sreče
"Nogomet je kot boks, ker moraš vedeti, kdaj je trenutek za napad. V Atleticu se zavedamo, katere so naše vrline kot ekipa. Primer je tekma, ki smo jo odigrali proti Liverpoolu, izvrstni ekipi, a zavedali smo se, da jim lahko škodujemo. Ko govorijo o tem, da smo imeli srečo, jaz pomislim na ekipo, ki je izgubljala z 0:2 in dosegla tri gole. To ni sreča. Ko ocenjuješ, moraš ocenjevati tekme v celoti. Proti Liverpoolu smo vedeli, da je (Alvaro) Morata poškodovan, da si bo obnovil poškodbo. Izgubljali smo z 0:1 in napetost je naraščala. Mislil sem si: 'Če dam v igro Morato v podaljšku, in da se mi spet poškoduje, bom storil samomor! Zdržal bom do konca.' In dobro se mi je razpletlo: poškodoval se je, a zabil gol," se je spominjal sezone.

Posebna zgodba v karieri nekdanjega vezista in tudi njegovih madridskih delodajalcev so izgubljene finalne tekme v Ligi prvakov, v letih 2014 in 2016 je rdeče-bele iz Madrida ustavil mestni tekmec Real, obakrat pa je potreboval več kot 90 minut rednega dela, enkrat tudi enajstmetrovke. 

'Kaj sploh lahko storim?'
"Poraz v prvem finalu Lige prvakov ni bil polom, drugi pač. Polom pomeni, da imaš pred seboj cilj, ki ga ne izpolniš. V Lizboni smo igrali po osvojitvi prvenstva. To bi bila izjemna sezona. Poleg tega je bil Madrid boljši po 90 minutah, v podaljšku pa so bili konkretni. V Milanu pa ne. Da pa ti naslov spet odvzamejo enajstmetrovke, in to ekipi, ki je v svoji zgodovini igrala tako majhno število finalnih tekem ... Razmišljal sem: 'Kaj sploh lahko storim, da bi se spet dvignili?'" se je najtežjih trenutkov trenerske kariere spominjal Simeone, ki bo očitno še dolgo vztrajal ob robu igrišča.

"To, kar doživljam zdaj, me tako navdušuje, da ne vidim drugega kot to, da sem trener. A tako je danes, v prihodnje pa se lahko zgodi vse. Zelo rad treniram," je sklenil Simeone.