Boleča brca (tudi v mrežo) z Balkana

Pokal ne prihaja domov

Ker so resnično verjeli v sporočilo pesmi, ki so jo iz zmage v zmago glasneje prepevali vsepovsod: "Football’s coming home".

Nogomet prihaja domov? Ne ravno … nogomet. Že dolgo ne več. Pesem s tem referenom "Three Lions" (delo rocerske skupine The Lightning Seeds in komikoma Davida Baddiela in Franja Skinnerja) je nastala leta 1996 v okviru promocije Evropskega prvenstva, prvega velikega nogometnega tekmovanja v Britaniji po svetovnem prvenstvu leta 1966 v Londonu, na katerem so Angleži prvič in do zdaj edinkrat zmagali. Refren "Nogomet prihaja domov", ki so ga z leti skrajšali v samo "Prihaja domov", že dolgo pomeni željo po novi osvojitvi naslova svetovnih prvakov. Ko so to pesem peli v preteklih tednih, so jo peli zaradi prepričanja, da domov prihaja pokal prvakov. Pesem izraža optimizem, saj besedilo govori o tem, da (navijači) kljub tridesetim letom bolečin še vedno verjamejo in da nikoli niso prenehali sanjati o tem, da se lahko spet zgodi, da nogomet (pokal) pride domov. Ko je nastala, trideset let ni prišel domov.

Maščevano omalovaževanje Hrvaške

Tudi zdaj, 52 let kasneje, ga ne bo, čeprav so letos peli resnično prepričani, da pokal prihaja domov. V veliki meri pod vplivom medijev in vse bolj samozavestnih nogometnih komentatorjev, ki so pred polfinalno tekmo s “slabo Hrvaško” že govorili o angleškem finalu s Francijo. Kot da bodo malo Hrvaško povozili. Kot nekakšno Panamo. Zato sinočnji poraz angleške navijače boli do solz, ki so tekle v potokih. Sanje so umrle, so njihovo počutje opisal v vrsti časopisov. Omalovaževanje Hrvaške se jim je grdo maščevalo. Boleča brca (tudi v mrežo) z Balkana, kot pravijo, bo še dolgo bolela. Mandžukić jim je strl srce.

Bolečina je močnejša od ponosa

Navijači precej kot mediji in komentatorji poudarjajo ponos na doseženo: najboljši nastop na svetovnem prvenstvu v  zadnjih 28 letih, ki so bila ne samo polna bolečin, ampak tudi ponižanj in posmehovanja. Mnogi krivijo domnevno pristranskega glavnega sodnika. Po tekmi so v Moskvi res zapeli pesem skupine Oasis "Don't Look Back in Anger" (Ne oziraj se nazaj v jezi) … Mnogi kljub grenkemu razočaranju hvalijo mlado angleško moštvo in pravijo, da so pokazali, da je Anglija spet kandidatka za osvojitev svetovnega prvenstva. A bolečina je močnejša od ponosa. Vse več pa je tudi navijačev, ki priznavajo, da je bila to velika priložnost predvsem zato, ker so bili v najlažji skupini in ker jih je dolgo spremljala sreča. Pa tudi, da so vse gole dosegli iz prostih strelov in z bele točke, od gola oddaljene samo enajst metrov. In da so zelo velikokrat zgrešili "prazen" gol.

Pogrešani Španci

Bi se kar strinjal s temi ocenami. Mediji in komentatorji nosijo velik delež krivde za to, da so angleški navijači precenjevali možnosti angleške reprezentance. Sam sem navijal za … Španijo, dokler sem lahko. Potem pa sem se pridružil Škotom, Ircem in Valižanom, ki so navijali … ne za angleške sosede, ker nikoli ne navijajo za njih, pa ne samo zaradi nogometnega rivalstva, ampak za Hrvaško, ki je v drugem času in v podaljških povozila Angleže. Zakaj nisem po odhodu Špancev navijal za "domače", za Angleže, čeprav me je zaradi vsega tega 52-letnega trpljenja prvič mikalo? Delno zato, ker so tako zelo grdo in nesramno komentirali odhod Nemcev. Najbolje je vse komentarje ponazarjala ocena: "Včerajšnji heroji so postali včerajšnji možje." Delno zato, ker angleški navijači zmage in poraze praznujejo približno enako.

Priznam pa, da sem bil v prvem polčasu, v katerem so menda Angleži igrali veliko bolje od Hrvatov, raztresen in še vedno v šoku zaradi poraza Federerja v wimbledonskem četrtfinalu. Zame je wimbledonski turnir končan. Nogomet ne prihaja domov, prihajajo pa angleški nogometaši. Morda kot bronasti. Bomo videli v soboto.