Belodedić o srečnih beograjskih časih: Crvena zvezda je moja največja ljubezen

Po razpadu nekdanje skupne države Jugoslavije se je nekoč sijajni prosti branilec Miodrag Belodedić odpravil s trebuhom za kruhom na Iberski polotok, kjer je branil barve Valencije, Villareala in Valladolida. 

A kot je poudaril v daljšem pogovoru za špansko Marco, njegova največja ljubezen iz igralskih časov ostaja - beograjska Crvena zvezda. "Ko sem osvojil naslov evropskega klubskega prvaka z domačo Steauo (preden je prejel jugoslovanski potni list, se je Miodrag Belodedić pisal Belodedici, op. p.), se je kriza v Romuniji poglobila. Ni mi bil po godu politični režim oziroma diktatura Nicolaiea Ceausescuja, zato sem se odločil za odhod v Jugoslavijo, natančneje v Beograd," se največje prelomnice v karieri spominja Belodedić, ki prestop k beograjski Crveni zvezdi označuje za najboljšo potezo v svojem življenju. "Tam se se tako rekoč ponovno rodil. Ljudje so me vzeli za svojega, tudi v nogometnem smislu sem še bolj napredoval in postal eden od najboljših evropskih branilcev," o igralskem preporodu v rdeče-belem dresu pravi Belodedić, ki se je v nadaljevanju pogovora vrnil v nepozabno sezono 1990/91, v kateri je z Beograjčani osvojil vse, kar se je v klubskem nogometu osvojiti dalo.

Mojster do mojstra
"Pot do finala s Marseillem v Bariju je bila dolga, naporna in nepredvidljiva. Tedaj smo imeli sanjsko moštvo, mojster do mojstra ... Ko z današnje perspektive pogledam, kdo vse je igral za takratno Crveno zvezdo, se mi orosijo oči. Imel sem srečo in hkrati privilegij, da sem si garderobo delil s takšnimi velemojstri nogometa, kot so bili Siniša Mihajlović, Vladimir Jugović, Robert Prosinečki, Ilija Najdoski, Dejan Savićević, Darko Pančev itd ... Imeli smo najmlajše moštvo z neverjetnim talentom; sploh ne vem, od kod naj začnem: v obrambi smo bili najizkušenejši, o zvezni vrsti in napadu pa raje ne bi izgubljal besed, saj so fantje lahko počeli z žogo vse, kar se jim je zahotelo. Prosinečki je bil ideolog naše igre, Mihajlović daleč najboljši izvajalec prostih udarcev vseh časov, Savićević je bil zmožen preigrati celotno zasedbo nasprotnega moštva, medtem ko je bil Pančev kralj gostujočega kazenskega prostora. Večino svojih zadetkov je dosegel z glavo, imel je neverjeten občutek za doseganje golov," Belodedić ni skoparil s pohvalami na račun legendarne beograjske zasedbe in se obenem spomnil nič kaj zanimivega finala z velikanom francoskega klubskega nogometa.   

Vojna povzročila razpad in osip neponovljive generacije
"Marseille je bil takrat neverjetno močan. Podobno kot mi so razpolagali z izjemnimi posamezniki, ki so znali igrati tudi kot moštvo. V rednem delu tekme so bili za odtenek boljši od nas, toda vedeli smo, če pridemo do izvajanja enajstmetrovk, nas ne morejo premagati. Tako trdno smo verjeli v naše izvajalce, kar se je na koncu tudi zgodilo. Premagali smo jih s skupnim izidom 5:3, sam povratek v Beograd in večdnevno slavje kljub vse bolj negotovemu stanju v tedanji Jugoslaviji, pa mi bo ostal v najlepšem spominu do konca življenja. Vse skupaj smo nekaj mesecev pozneje po zmagi nad čilskim Colo-Colom (3:0) potrdili še z naslovom svetovnega klubskega prvaka. Če ne bi prišlo do vojne, bi Crvena zvezda z manjšimi spremembami v igralski zasedbi še naprej prevladovala v Evropi," je zaključil nekdanji romunski reprezentant.