Iniesta Barcelono popeljal v finale

Londončani so tudi na povratni tekmi 92 minut z odliko opravljali svojo nalogo, ki so jo imeli mnogi pred tem dvobojem za misijo nemogoče. Proti v tej sezoni strelsko izjemni Barceloni so namreč več kot 180 minut mrežo ohranili nedotaknjeno, sami pa dosegli "evrogol", ki jih je popeljal na prag novega finala. Toda Andres Iniesta jih je v trenutku iz raja pahnil v pekel, mnogo razlogov za črnino v Londonu pa ima tudi neprepričljivi sodnik Tom Henning Oevreboe. Kakor koli že, Manchester United je dobil tekmeca v finalu in na veselje pristašev napadalnega nogometa je to postala Barcelona.
 

Domači trener Guus Hiddink, ki je v primerjavi s prvo tekmo začel z vsaj na videz bolj napadalno usmerjeno postavitvijo (z ofenzivnimi Frankom Lampardom, Florentom Maloudajem, Nicolasom Anelko in Didierjem Drogbajem), ni imel večjih težav s sestavo ekipe, vrnil se je tudi kaznovani Ashley Cole in zasedel svoje mesto na levi strani obrambe.
 

Bistveno več skrbi je bilo v glavi Pepa Guardiole, ki je moral dodobra spremeniti zadnjo vrsto. Po poškodbi Rafaela Marqueza in kazni Carlesa Puyola je sredi obrambe ob Gerardu Piqueju zaigral Yaya Toure. Poškodba pa je nastop onemogočila tudi Thierryju Henryju, tako da so sredino sestavljali Sergio Busquets, Seydou Keita, Xavi in Andres Iniesta, za nemir v Chelseajevi zadnji vrsti pa sta bila zadolžena Lionel Messi in Samuel Eto'o.
 

Barcelonini navijači so si bržkone želeli bolj odprto igro Londončanov kot na prvi tekmi, a njihove želje so se hitro končale. In to predvsem po zaslugi španske obrambe, saj je ta že v deveti minuti dovolila zadetek. Po neodločnem izbijanju se je žoga znašla pri Michaelu Essienu, ki je z več kot 20 metrov z izjemnim volejem s pomočjo prečke matiral Victorja Valdesa.
 

Barcelona je nato vse niti igre prevzela v svoje roke, toda tako kot na prvi tekmi kljub večji posesti žoge nikakor ni našla poti skozi znova strnjeno in disciplinirano londonsko obrambo. Na drugi strani so bili gostitelji zelo konkretni v vsakem "izletu" na Barcelonino polovico, med drugim je Drogba nevarno zapretil s prostega strela v 25. minuti, John Terry pa je z glavo zgrešil nekaj trenutkov pozneje.
 

Podobna slika se je odvila tudi v drugem polčasu: Barca je imela večjo posest žoge, Chelsea, ki je zaigral nekoliko bolj odprto, pa je bil veliko nevarnejši. Tako je v 52. minuti Drogba sam prišel pred vratarja Valdesa, toda v dvoboju iz oči v oči je bil uspešnejši Španec, nekaj trenutkov pozneje pa je Malouda zatresel le zunanji del mreže Barceloninega gola. Prvi nevarnejši strel Kataloncev je v 65. minuti sprožil Messi, a zgrešil, v 66. minuti pa so Katalonci doživeli nov hladen tuš.
 

Ostali so namreč brez Erica Abidala, ki je bržčas neupravičeno dobil rdeč karton, saj se je Anelka pred kazenskim prostorom Barcelone (tej so domačini spet dopustili le nenatančne strele od daleč) spotaknil kar sam, glavni sodnik pa je videl prekršek francoskega branilca. Toda malce izgubljeni norveški mož v črnem je v 82. minuti oškodoval tudi domače, saj po Piquejevem igranju z roko v svojem kazenskem prostoru ni dosodil očitne enajstmetrovke.
 

Prav ob koncu tekme pa se je sredi Londona odvila prava drama. V drugi minuti sodnikovega podaljška je namreč Andres Iniesta izkoristil eno redkih napak domače obrambe in z lepim strelom z roba kazenskega prostora svojo ekipo popeljal v veliki finale. Roko na srce pa bodo imeli navijači Chelseaja marsikaj povedati tudi čez sodnika, saj jih je slednji v izdihljajih tekme po novem igranju z roko v kazenskem prostoru odškodoval še za eno najstrožjo kazen.