Artetino nepotrebno opravičilo za Arsenalovo izjemno sezono

Arsenal že dolgo ne pomni sezone, kot je bila letošnja. To je klub, ki je v 90. letih spremenil nogomet v Angliji. Klub, ki je edini v zgodovini sezono Premier lige zaključil brez poraza. Klub Arsena Wengerja, Thierryja Henryja, Dennisa Bergkampa, Patricka Vieire in mnogih drugih legend, ki danes niso zgolj daljni spomin. Njihov duh živi v novi generaciji, ki na stadionu, zgrajenem na hrbtih velikanov, živi in diha za otipljivo obljubo veličastne prihodnosti.

Stadion, ki ga je s svojimi vrednotami izven zelenic in uspehi na njih zgradil največji trener v zgodovini kluba, je tudi tisti, ki je zadnja leta njegovega vodenja spremenil v obdobje neuspehov, jeznih navijačev in obžalovanja. A stadion Emirates, ki v srcu Francoza nikoli ne bo zamenjal predhodnika Highburyja, je tudi kraj, kjer se je rodila ljubezen njegovega naslednika.

Po odhodu Wengerja leta 2018 je mesto glavnega trenerja prevzel Unai Emery, a hitro je bilo jasno, da bo klub v zatonu lahko zbudil le nekdo, ki je osebno začutil duh in veličino trenerja vseh trenerjev. Mikel Arteta je bil pod Wengerjevo taktirko kapetan Arsenala in trenerski položaj enega največjih klubov v Angliji je prevzel brez predhodnih izkušenj na tem delovnem mestu. Tri leta po svojem povratku je dober del sezone treniral vodilno moštvo najbogatejše lige na svetu.

Kako zbuditi spečega velikana?

Kot avtor tega članka moram priznati, da sem več kot polovico svojega življenja navijač Arsenala. V prej omenjenih igralcih in predvsem Arsenu Wengerju sem videl to, kar sem vedno čutil, da je nogomet lahko v svoji najbolj čisti obliki, brezpogojna zabava in manifestacija nepopustljive volje ljudi, ki so za uspeh in zmago pripravljeni storiti vse. Zadnja leta je ta občutek bil zgolj oddaljen šepet časov, ki so davno tega umrli. Zadnji izdihljaj institucije, ki je navzven delovala, v svojem bistvu pa počasi in vztrajno gnila. Vse do prihoda Artete in nove generacije, ki je severni London znova obarvala v rdečo barvo.

Zdaj pa preidimo k bistvu. Marca sem se na domači tekmi Arsenala proti Crystal Palaceu lahko osebno prepričal, da trenutni uspehi Londončanov niso naključni. Glavni razlog za obisk ravno te tekme je bilo dejstvo, da je trener Palacea bil prej omenjeni Patrick Vieira. Tako kot Arteta je tudi on bil kapetan Arsenala, oba sta igrala na položaju centralnega vezista in oba sta se potegovala za položaj, ki ga trenutno zaseda Španec. A Vieira je dan pred tekmo prejel klic, ki je njegovo zgodbo v Palaceu zaključil. Legende torej ni bilo ob igrišču. Njegov duh pa ni bil daleč. Med rutinsko zmago 4:1 so domači navijači na svoj način izrazili svoje nezadovoljstvo z odločitvijo vodilnih mož Palacea. Večkrat so glasno zapeli pesem v čast Vieiri. Pred petimi leti, ko je klub bil razklan zaradi vse slabših predstav in rezultatov moštva, bi navijači pesem v čast enemu najboljših igralcev v zgodovini kluba peli z grenkim priokusom. Dolgo je namreč Arsenal tako kot Manchester United po Royju Keanu iskal zamenjavo za igralca, ki je deloval nezamenljivo.

Serija dobrih odločitev

 A zdaj na Emiratesu kraljuje Thomas Partey. Okrepitev iz Atletico Madrida je zaradi številnih poškodb potrebovala kar nekaj časa, da v osrčju moštva vzpostavi avtoriteto, a Gancu je to letos končno uspelo. Tako kot Vieira na sredini igrišča nikoli ne paničari, pravzaprav izjemno redko iz ležernega teka pospeši v šprint. Zakaj? Ker je vedno na pravem mestu. Proti koncu sezone so se v njegovi igri vendarle pojavile manjše razpoke in Arteta naslednjo sezono želi začeti s trenutnim kapetanom West Hama Declanom Ricom v osrčju zvezne vrste.

A tu se podobnosti z nepremagljivimi predniki ne zaključi. Med vratnicami kraljuje Aaron Ramsdale, ki podobno kot Jens Lehmann pred njim nenehno hodi po tenki črti med genialnostjo in norostjo. Na desnem boku najdemo Bena Whita, ki igra na "napačnem" položaju, saj je bil dolga leta centralni branilec. Tudi Lauren pred njim v klub ni vstopil kot bočni igralec, ampak vezist. Na mestu osrednjega branilca tudi igra nogometaš, ki je v mladih letih igral v zvezni vrsti. William Saliba je naslednik Koloja Toureja. Njegov partner je visok in močen branilec, ki slovi po svoji nepopustljivosti. Gabriel Maghalaes igra z enako avtoriteto in željo kot Sol Campbell pred njim. Na krilih danes kraljujeta Gabriel Martinelli in Bukayo Saka. Drugačna nogometaša od Roberta Piresa in Freddieja Ljungberga, a njun neustrašen pristop na vsaki tekmi in proti vsakemu nasprotniku, kljub njuni mladosti, navdušuje vsakič znova. Dennisa Bergkampa in Mesuta Özila je več kot dostojno nasledil nov kapetan Arsenala Martin Odegaard, ki je s položaja kreativnega vodje moštva dosegel kar 15 zadetkov v Premier ligi.

Prvaki okrepili nepričakovane rivale

Največji okrepitvi pred sezono sta se v severni London preselili iz aktualnih prvakov. Oleksandr Zinčenko in Gabriel Jesus sta v slačilnico poleg izjemne kakovosti s seboj prinesla tudi samozavest in vero v to, da moštvo rdeče-belih lahko doseže nemogoče. V januarskem prestopnem roku so prišli še Leandro Trossard, Jorginho in Jakub Kiwior in vsak je investicijo kluba v določenem trenutku sezone upravičil. Skratka, Arsenal tako na ravni vodstva kluba kot tudi na nogometnih zelenicah celotno sezono ni ponavljal napak iz preteklosti. 

Načrt, ki ga je ob prihodu v klub predstavil takrat neizkušeni Mikel Arteta, deluje in vera vanj ter njegovo trenersko ekipo med igralci ne bi mogla biti višja. Plačilna lista Manchester Cityja je skoraj dvakrat višja od Arsenalove in to ni podatek, ki bi ga morali prezreti. Še posebej ne v ligi, kjer največ denarja na plače igralcev porabljata Chelsea in Manchester United, ki tega denarja ne zapravljata ravno modro. Tudi Tottenham igralcem vsak mesec nakaže več sredstev, kljub temu pa so vsi ti klubi z izjemo Cityja sezono končali daleč za Arsenalom. 

Zato je opravičilo Artete navijačem Arsenala po zadnji tekmi nepotrebno. "Manchester City je zaslužen prvak. Oni so svoje delo opravili na 38 tekmah, mi pa svojega nismo. To je to, jaz se opravičujem, ker smo ustvarili vero v to, da nam lahko uspe to, kar na nam koncu ni uspelo. To je moja odgovornost," je dejal Španec, čeprav je pravzaprav jasno zgolj to, da je s svojim prihodom uspel zbuditi spečega velikana, ki ima z njim na klopi pred seboj svetlo prihodnost.