Anglija znova v finalu, a v drugačnem položaju kot pred tremi leti

Trikrat zaostajali, a vselej pokazali karakter 

Angleži so turnir stare celine začeli kot prvi favoriti. V skupini s Slovenijo še zdaleč niso navdušili, dosegli le dva zadetka, a je bilo pet točk vseeno dovolj za napredovanje s prvega mesta. 

Prav na vseh stopničkah izločilnih bojev so imeli trije levi prav tako obilo težav. V osmini finala so do 95. minute viseli proti Slovakom, ki so dolgo vodili, a je tik pred koncem za podaljšek poskrbel izjemni Jude Bellingham, nato pa je že v prvi minuti dodatka stvari na svoje mesto postavil Harry Kane. 

V četrtfinalu je Švica povedla v 75. minuti, a je Bukayo Saka izenačil pet minut kasneje. Angleži so nato napredovali po brezhibnem izvajanju enajstmetrovk, izkazal se je vratar Jordan Pickford.

Tudi v polfinalu proti Nizozemcem so se Kane in druščina znašli v zaostanku, a še enkrat več pokazali pravi karakter. Prav kapetan in najboljši strelec reprezentance v zgodovini je z bele točke izenačil, v 90. minuti pa je za drugo zaporedno uvrstitev v finale poskrbel rezervist Ollie Watkins.

Drugačen pristop in izjemni posamezniki

Že omenjeni Bellingham, Kane in Saka so bili posamezniki, od katerih se je pred prvenstvom pričakovalo največ. V skupinskem delu niso blesteli, enako velja za izločilne boje, a so na sceno stopili ravno takrat, ko so jih soigralci najbolj potrebovali. 

Dokazali so, da o individualni kvaliteti angleške izbrane vrste ne gre razpredati. V preteklosti se je Angležem namreč velikokrat očitalo, da so zvezdniki iz domače Premier League močno precenjeni s strani medijev. Upravičenost takšnih trditev pa so nenazadnje dokazovali tudi rezultati treh levov na mednarodni sceni. 

Letos se zdi, da so se Angleži dokončno otresli ran iz preteklosti. Predhodne generacije so namreč vselej veljale za (vsaj) tihe favorite, a ena za drugo razočarale. Southgate se je tokrat odločil za drugačen pristop, prednost pred umetniškim vtisom je dobil pragmatizem, ki je vsaj doslej obrodil sadove. 

53-letni strokovnjak je bil še nekaj dni nazaj najbolj kritizirana osebnost na Otoku, sedaj pa se novinarji sprašujejo, ali bo tudi v primeru poraza s Španijo v zgodovino šel kot najboljši selektor Anglije v zgodovini. 

Če mu bo uspelo in bo z varovanci prekinil 58-letno sušo Anglije na velikih tekmovanjih, potem o tem verjetno niti ne bo veliko dvomov. Southgate verjame, da bodo tokrat svojo vlogo odigrale tudi izkušnje. Pod njegovim vodstvom je Anglija na štirih velikih tekmovanjih kar trikrat prišla vsaj do polfinala, na zadnjem mundialu pa se je poslovila v četrtfinalu proti Franciji. 

Southgate: Imamo več izkušenj, ob uvrstitvi v finale je bilo manj zadovoljstva 

Poudaril je, da je bila še posebej poučna lekcija izpred treh let, ko je Anglija na kultnem Wembleyju v finalu Eura proti Italiji izgubila po izvajanju enajstmetrovk. "Sedaj je drugačen občutek kot takrat," je Southgate primerjal pričakovanja pred obema finaloma. "Imamo veliko več izkušenj. Rekel bi tudi, da je bilo tokrat bistveno manj proslavljanja in zadovoljstva ob uvrstitvi v finale." 

Tragični junak Eura 1996, ko je v polfinalu proti Nemčiji zgrešil odločilni strel pri izvajanju enajstmetrovk, se dobro zaveda, da bodo njegovo zapuščino na klopi Anglije vendarle ocenjevali predvsem glede na razplet nedeljskega spektakla. 

"Moramo zmagati in narediti še zadnji korak. Kako bodo name gledali drugi, bo odločil rezultat v nedeljo. Uvrščanje v to fazo je za nas postalo normalno, kar pa je glede na zgodovino nastopov Anglije na velikih tekmovanjih pravzaprav noro," je pojasnil. 

Če bi v nogometu vselej zmagal tisti, ki pokaže največ, potem bi bil razplet finala verjetno že znan. Angleži so na preteklih velikih tekmovanjih že znali prikazati bolj atraktivno igro kot letos, a so bili vselej vsaj za korak prekratki. Southgate, njegovi varovanci in 55 milijonov na nogomet norih rojakov pa upajo, da bo spremenjen pristop v kombinaciji z bolečimi izkušnjami iz prejšnjih let dovolj za navdahnjene Špance.