KOMENTAR: Jesenski del Prve lige je dokaz, da je nogomet še vedno šport številka 1!

Krško je s svojimi navijači popestrilo prvoligaško dogajanje, Domžale ostajajo eno najbolj čvrstih in discipliniranih moštev lige, Krka je dokazala, da je nikakor ne gre odpisati, Rudar je precej nihal in pri vodilnih ekipah doživel dva huda poraza. Gledalcev se je na naših stadionih zbralo več kot v preteklih letih, zanimanje za tekmovanje je naraslo, ugled lige se je povečal. Skratka: 25. slovenska nogometna jesen je bila edinstvena, morda celo najboljša, najbolj zanimiva doslej.

Olimpija prva, Maribor bolj stabilen

Reprezentančni neuspeh nas ni pustil ravnodušnih. Vrh slovenske nogometne piramide je otopel, ampak temelji so čvrsti. In to je tisto, kar veseli, kar nas navdaja z optimizmom, in tisto, na kar se bomo v prihodnjih letih lahko naslonili. Ni jih (nas) malo, ki s(m)o uteho ob reprezentančnih razočaranjih iskali ob prvoligaških igriščih. Na srečo smo jo našli in se bržkone upravičeno čudili odsotnosti vodilnih zvezdnikov domačih zelenic v izbrani vrsti. Nekateri so blesteli v polnem sijaju. Prvi zvezdnik slovenske nogometne jeseni je brez konkurence Andraž Šporar. V navezi s trenutno najhitrejšim igralcem lige Ezekielom Isokenom Hentyjem je spravljal v obup nasprotnikove obrambe. Tudi, če bi Šporar dosegel toliko golov v kakšnem tretjeligaškem tekmovanju, bi veljalo izpostaviti njegov dosežek, kaj šele v elitni konkurenci. Olimpija je zlasti zaradi izjemnega napadalnega dvojca ob pomoči prerojenega Roka Kronavetra, izkušenega Dejana Kelhara, zanesljivega Nemanje Mitrovića in soigralev, ki jih je trener Marijan Pušnik s sodelavci izvrstno pripravil, onemogočila konkurente. Zeleno-beli so v pol leta postali glavni kandidati za osvojitev naslova državnih prvakov. Zdi se, da se lahko premagajo le sami med zimskim premorom, v katerem bo Maribor že skušal nadoknaditi zamujeno v prvi polovici sezone.

Aktualnim prvakom se je start v sezono povsem ponesrečil. Izpad iz evropskih tekmovanj je pustil posledice, kriza je kulminirala na prvem derbiju z Olimpijo, Ante Šimundža se je moral posloviti, adut iz rokava najmarkantnejšega funkcionarja lige Zlatka Zahoviča je bil Krunoslav Jurčić. Hrvatov prihod je marsikoga v vijolični navijaški armadi razočaral, toda nekdanji reprezentant "ognjenih" je preporodil Štajerce. Maribor je postal prepričljiv, samozavesten, na drugem večnem derbiju enakovreden, na trenutke celo boljši tekmec od Olimpije. V najbolj nogometnem okolju v državi se zavedajo, da bodo morali med zimskim premorom garati, če želijo z vodilnega položaja na lestvici izriniti Ljubljančane. Morda pa se lahko zeleno-beli preigrajo kar sami. Vsi dobro vemo, da trenerja Pušnika niso odnesli slabi dosežki, da je šlo za razkazovanje mišic direktorja Ranka Stojića. Ampak vseeno; tudi, če je Pušnik razmišljal drugače kot Stojić, če se mu ni podredil, če je bil premalo poslušen in ubogljiv: mar ne izpadeš čuden, če zamenjaš strokovnjaka, ki je klub po toliko letih pripeljal na vodilni položaj lestvice pred jesenskim premorom?

(Ne)srečno Krško

Spet smo lahko videli kako nepredvidljiv je nogomet. V našem prvenstvu se je zgodil paradoks. Zdi se, da so z jesenjo bolj zadovoljni pri drugouvrščeni ekipi, ki je vselej kandidat za državni naslov in je za nameček bistveno bolj zgodaj, kot v zadnjih letih izpadla iz evropskih tekmovanj, kot pa pri vodilni ekipi lige, pri kateri je navzven vse izgledalo idealno, potem pa je počilo v Krškem. In tekma na stadionu Matije Gubca je bila ključna za nadaljevanje prvenstva. O tem se bomo lahko prepričali v prihajajočem letu.

Premešane karte

Prevladuje mnenje, da tretjega kandidata za naslov državnega prvaka ob tako močnih Olimpiji in Mariboru ni. V čudež Gorice in Domžal verjame le malokdo, kaj šele, da bi kdo stavil na podvig Zavrča. Imam občutek, da veliki šef Miran Vuk, ki uradno v klubu ne opravlja nobene izmed vodilnih funkcij (!?), nenehno išče prijeme, s katerimi bi širno Slovenijo opozoril nase, na svoj kraj, na svoj klub. Ozadje bizarne zgodbe pozna morda le peščica ljudi. Za nameček gredo v Zavrču tako daleč, da imajo celo v kadetskem in mladinskem moštvu skoraj polovico tujcev! S Hrvaške, kakopak. In to v drugoligaški konkurenci! Kdor razume ... In završka bolezen je okužila tudi Koper.

Tudi nad Obalo se je spustila megla, ki je ne razpiha niti burja. Na Bonifiki je vrela kri, padale so hude obtožbe, psovke so bile na trenutke pogostejše kot kakšna prijazna beseda, večina staroselcev se je umaknila, kajti na koprski nogometni barki so izgubili kompas, nekateri celo ocenjujejo, da bo vsak čas nasedla in neslavno končala. Upam, da se motijo... Protiutež nazadnje omenjenima kluboma je Gorica. Trener Miran Srebrnič je s sodelavci dokazal, da je mogoče z minimalnim vložkom poskrbeti za dobre rezultate. Res, da so vrtnice v drugi polovici jesenskega dela popustile, toda marsikdo se strinja, da gre za najbolj simpatično ekipo lige. Zato, ker nima denarja, ker z izjemo odhajajočega Blessinga Chibuikeja Elekeja ni imela zvezdnikov, ker nima močne armade navijačev, ker nima botrov in mecenov, ker nima samovšečnega trenerja ... Gorica nima nič. In ima vse! Ima srce in ponos, voljo in energijo, poštenost in dostojanstvo. Morda bo kmalu postala model, po katerem se bodo začela zgledovati okolja, v katerih primanjkuje denarja, a ima nogometno občinstvo željno prvoligaškega nogometa.

Nekaj podobnega kot v Krškem, kjer so na hitro opravili s stavniško mafijo in nogometnimi mešetarji. Ostali so zvesti svoji viziji, ki jih je pripeljala med elito, kjer ne bodo vztrajali za vsako ceno. Zdi se, da se bodo za obstanek borili s Krko in Celjem. Dolenjcev tako ali tako nihče ni pričakoval v zgornji polovici prvenstvene lestvice, rumeno-modre pač. Ampak Celjani so povsem pogoreli v uvodu sezone, ostali so brez trenerja Simona Rožmana, športnega direktorja Ambroža Krajnca in večnega rešitelja, tudi posojilodajalca, Darka Klariča. Tribune Arene Petrol spet samevajo, redki navijači pa verjamejo, da se bodo grofje obdržali med elito.

Tja nedvomno sodi Rudar, ki se je ubadal s hudimi finančnimi težavami, kar se je na trenutke odražalo na igrišču. Velenjčani so sposobni premagati vsakogar, a praktično pred nobeno tekmo niso favoriti. Trener Jernej Javornik ni nič več obetaven, temveč postaja trener z veliko začetnico, ujet v omejeno okolje, ki izgublja predanost nogometu. Nogometnega zanosa manjka tudi prebivalcem Domžal. Izjema so vsi v klubu, ki ga lahko uvrščamo med najbolj urejene pri nas. Dokler bodo sledili filozofiji Luke Elsnerja, bodo stabilen prvoligaš, ki bo vselej kandidat za najvišja mesta.

Bolje sodnik, kot nogometaš

Slovenski prvoligaški nogomet je v zadnji polsezoni ogromno dobival in sila malo izgubil. Vrnili so nam močno Olimpijo in posledično pravi večni derbi, vrnili so nam kakovost in atraktivnost, vrnili so nam vero v slovenski nogomet. Niso pa nam vrnili vere v sodnike. Delivci pravice so si privoščili preveč napak, da bi si zaslužili visoko oceno. Dokler se ne bodo prilagodili razmeram, ki vladajo v državi, bodo v svojih ambicijah po preboju na mednarodno prizorišče na domačih tleh moteči. Žal je marsikaj zgrešeno v osnovi. Če se otroci v športnem duhu podijo za žogo, starši pa za njihovo udejstvovanje plačujejo, bi bilo verjetno smotrno razmišljati, da bi se tudi mladi sodniki, ki se še učijo in pri tem z napakami jezijo najmlajše, dokazovali za manj denarja, kot doslej.

Res, da v nižjih kategorijah niso bajno plačani, ampak že v zgodnjem obdobju kariere so v primerjavi z nogometaši v priviligiranem položaju. Gledano zelo pavšalno in s kančkom pretiravanja: bolje je biti sodnik, kot nogometaš! Kajti pri nas so prvo- in drugoligaški sodniki, če odsodijo vsaj 4 tekme mesečno, skoraj tako dobro ali celo malenkost bolje plačani, kot manj cenjeni nogometaši, ali pa tisti, ki si še utirajo pot med najboljše. To pa ni dobro, ni v skladu s standardi, ki so v veljavi v razvitejših nogometnih državah. Sploh če vemo, da nogometaši kariere zaključujejo sredi tridesetih let življenja, sodniki pa lahko svoje delo opravljajo do 45. leta starosti. In zvečine niso profesionalci, služijo še drugje, ne odgovarjajo pred javnostjo (vsaj pri nas ne), manj so izpostavljeni poškodbam ... Ampak pri nas je sodniška organizacija v primerjavi z ostalimi pod okriljem NZS ali v povezavi z nogometom visoko nad vsemi.

Šport številka 1!

Vseeno si velja prvo polovico sezone 2015/2016 zapomniti po lepših trenutkih. Nikakor ne gre prezreti rekordne gledanosti obeh derbijev med Olimpijo in Mariborom. Pred televizijskimi zasloni si je vsaj del derbija skupaj ogledalo skoraj pol milijona ljudi, na obeh tekmah skupaj se je zbralo blizu 25 tisoč gledalcev, veliko športnih navdušencev je uživalo tudi na ostalih slovenskih stadionih, kjer smo nekajkrat doživeli prave nogometne praznike. Nogomet tudi pri nas ostaja šport številka 1. Vem, da se mnogi s tem še vedno ne morejo sprijazniti, ampak to je dejstvo. Ko si bo državno prvenstvo v smučanju ali smučarskih skokih, v biatlonu ali smučarskih tekih ogledalo toliko ljudi, kot največji nogometni derbi v državi, potem bo nogometni primat ogrožen. In tega se še kako dobro zavedajo tudi v Švici in Avstriji ter na Finskem in Norveškem.

Osiromašeni, a polni optimizma

Po četrt stoletja prvoligaškega nogometa v samostojni državi so nogometni delavci jeseni vzorno postlali pred prihajajočo pomladjo. Upravičeno se nadejamo, da bomo v njej spremljali nadaljevanje razcveta. Maribor bo startal odločen, da z vrha vrže Olimpijo, Ljubljančani brez prvega strelca lige Andraža Šporarja in bivšega trenerja Marijana Pušnika ne bodo več ista ekipa. Kakšna bodo? Bistveno boljša? Ne, si upam trditi. Boljša? Morda, a dvomim. Podobna jesenski? Najbrž. Ali bo to dovolj za naslov? Odvisno od Maribora. Vprašanj je še kar nekaj ...

Več se jih poraja, bolje je za naš nogomet, bolj bo gledalce zanimalo, kaj se bo dogajalo na in ob nogometnih igriščih. Nedvomno pa bomo marsikaj tudi pogrešali... Andraža Šporarja v sijajni strelski formi, temperamentnega Marijana Pušnika na klopi Olimpije, Gorico z Elekejem in Džuzdanovičem, ki se je huje poškodoval, pravo nogometno vzdušje v Celju, Velenju, Novem mestu, Domžalah, Kopru, Zavrču... Razen, ko tam gostujeta velika Maribor in Olimpija. A sedaj imamo spet dva velika, zato je nogometnih praznikov več tudi izven Maribora in Ljubljane. Naj ostane vsaj tako, kot je bilo jeseni!